PRVA ŠOLA IZVIRA IZ DAVNEGA LETA 1535
- 14.05.2008
V Trubarjevem letu so odkrili in blagoslovili spominsko obeležje...
V okviru obeleževanja 500 – letnice rojstva Primoža Trubarja, se je minuli konec tedna tudi v Gornji Radgoni odvijal zanimiv dogodek. V organizaciji občine Gornja Radgona, Evangeličanske cerkve v RS ter Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, so namreč to soboto, 10. maja svečano odkrili in blagoslovili spominsko obeležje prvi „narodni“ šoli za vse otroke. Omenjeno obeležje je postavljeno na pročelju stare, obnovljene hiše na Lackovi ulici 17 v Gornji Radgoni, kjer je šola začela delovati že davnega leta 1535. „... fantiče in dekliče vseh stanov, da se svojega jezika v kratkem času brati, pisati in moliti nauče...“, je med drugim zapisano v Trubarjevem ordnungu. Ob odkritju in blagoslovitvi obeležja so v Gornji Radgoni, v neposredni bližini reke Mure in nekdanjega mejnega prehoda, kjer sedaj domujejo stanovalci „bivalne enote“ iz Zavoda Hrastovec - Trate, pripravili tudi priložnosti kulturni program, v katerem so se predstavili predvsem domači otroci iz osnovne in glasbene šole.
Slavnostni govornik na svečanosti je bil radgonski župan Anton Kampuš, spominsko obeležje, ki sta ga v navzočnosti mnogih gostov, blagoslovila škof evangeličanske cerkve na Slovenskem, mag. Geza Erniša, in evangeličanska duhovnica ter namestnica vojaškega vikarja, mag. Vladimira Mesarič, so odkrili: škof Erniša, predsednik Slovenskega protestantskega društva, mag. Viktor Žakelj, dr. Ivan Rihtarič, zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona, radgonski podžupan Dušan Zagorc in Trubarjeva „kopija“ Janez Rozman.
Sicer pa, že iz davnega leta 1182 se pojavlja prva pisna omemba kraja Radgona, cerkve Sv. Ruperta in gradu v listini kneza Otokarja. Leta 1211 se že omenja grad nad Gornjo Radgono v povezavi z neznanim slovenskim plemičem Ratigojem in se omenja Ratigoypurch; leta 1265 je kralj Otokar izdal urbarij Gornjeradgonskega gospodstva, kjer se omenja 40 podložnih vasi s 355 kmetijami; leta 1299 je izdana listina s pečatom -kolo-, ki omenja Radgono kot mesto; leta 1308 je izdan privilegij za sestavo mestnega sveta in postavitve sodnika; leta 1320 je izdan privilegij za prosto trgovino na področju Avstrije Štajerske, Kranjske in Koroške; v 15.stoletju ima mesto Radgona cca. 2000 prebivalcev, mestna uprava pa šteje 23 oseb; mesto postane sejemsko mesto (stalni mesečni sejmi, 24. september Rupertov sejem, 13.okt. Kolomanov sejem, 26. sept. Štefanov sejem; Leta 1445 je mesto dalo na razpolago za boj proti Madžarom 24 oklepnikov, 24 pešcev in 4 vozove; leta 1454 je v avguštinskem samostanu že deloval mestni špital; Leta 1476 je izdano dovoljenje za pečatenje z rdečim voskom v mestni upravi; leta 1480 leta je mesto in grad napadel ogrski kralj Matija Korvin, ga začasno zavzel do leta 1490; leta 1496 so iz mesta pregnani vsi židje: že leta 1504 je zgrajena cerkve "Marija pomagaj" s slovenskim napisom; 1525 leta je bilo postavljeno gotsko kužno znamenje, deset let pozneje, davnega leta 1535.pa ustanovljena protestantska molilnica in prva šola. Zanimiv je tudi podatek iz leta 1548, ko so na Kolomanovem sejmu kupili trgovci iz Salzburga kar 157.500 litrov novega vinskega mošta, leta 1551 pa ke na sejmu je bilo ponujeno kar 37,6 ton medu; leta 1572 dobi grad srednjeveški videz, svojo podobo pa zopet precej spremeni v 18.st.; 1573. leta je vzidan mestni grb - kolo - v zid pod mostom čez Muro...
„Zgodovina je učiteljica življenja. Zato, učimo se iz in in od nje. In nadgrajujmo, kar nam dokazuje, da je bilo vredno, smiselno in dobro, a ne ponavljajmo, kar je bilo zgrešeno. Reformacija je intenzivno zajela tudi to področje. Iz vizitacijskih zapisov je razvidno, da je tukaj bila močno razširjena že leta 1528. Naklonjena ji je bila takratna grajska gospoda, ki je imela v posesti radgonski grad in prijela se je ne le meščanov, temveč tudi podeželskih ljudi. Danes se nam zdi samo po sebi razumljivo, da beremo knjige v svojem, materinem jeziku, in razumemo besede, ki jih beremo, pa tudi tiste, ki se govorijo in pridigajo v cerkvah. In mar ni nekaj najboljšega, da čeprav preprost in reven, imaš pravico do tega, da ne samo poslušaš učeno besedo učitelja in posvečeno besedo pridigarja, ampak jo tudi razumeš in da njeno razlago sprejemaš v svojem jeziku, da ti je dostopna tudi knjiga, ki jo lahko bereš sam in o njeni vsebini nato tudi razmišljaš. A vselej ni bilo tako. Takšna želja in zavedanje se je rodilo na Slovenskem pred skoraj pol stoletja s protestantizmom. Bilo je v tistem času močnejše od vsega drugega. Uresničitev je našlo, zahvaljujoč ljudem, ki so imeli izreden pogum, dovolj visoke zavesti, znanja in seveda ljubezni do lastnega naroda. Imeli so hotenje, dvigniti ljudstvo iz neukosti. Zato so se začele ustanavljati šole na Slovenskem“, je med drugim dejal radgonski župan Anton Kampuš, ki se je prepustil ponosnem občutku, da je na mestu, kjer so postavljali spominsko obeležje, v davni preteklosti že stala in delovala prva šola – šola, namenjena otrokom vseh stanov. Šola tudi za tiste, ki jim sicer v nobenem primeru ne bi bila omogočena ta velika dobrina, znati brati in pisati.
„Morda se v današnjem času niti ne zavedamo, pa bi se najbrž morali, kako velika in nepojmljiva je vrednota: znati pisati, brati in tudi moliti, in vse to tako, da ti je razumljivo, če pa ni, lahko o tem sprašuješ, razglabljaš, se pogovarjaš... Osebno sem prepričan, da nikakor ni mala stvar, da smo Radgončani in vsi bližnji in daljni okoličani na to upravičeno ponosni in posebej ponosen sem tudi sam, kot župan, kot občan in kot človek, da mi je dana priložnost, da lahko v tem letu, Trubarjevem letu, v počastitev njegove 500- letnice rojstva botrujem odkritju spominskega obeležja, ki je postavljeno na pročelje stavbe, ki tudi sicer spada med najstarejše v mestu Gornja Radgona. Ob vsem bi želel, da zaploskamo dejansko največjemu Slovencu, in da s tem istočasno zaploskamo tudi vsem našim narodnim buditeljem, sinovom in hčeram slovenskega naroda, vse od daljnega leta 1508 pa se do danes in s tem damo izraz svojemu ponosu, kajti kot je nekdo lepo in odločno zapisal, tudi drži: Dokler bo živela slovenska beseda, dotlej bo živel in obstajal slovenski narod. Da to tudi obdržimo, da stojimo in obstojimo, smo dolžni Primožu Trubarju, in smo zadolženi tudi sebi, svojim prednikom in svojim naslednikom“, je še dejal gostitelj prireditve Anton Kampuš, ki je hkrati čestital „vsem materam sveta“, sam pa je štirim izbranim damam izročil štiri nageljna.
Slavnostni govornik na svečanosti je bil radgonski župan Anton Kampuš, spominsko obeležje, ki sta ga v navzočnosti mnogih gostov, blagoslovila škof evangeličanske cerkve na Slovenskem, mag. Geza Erniša, in evangeličanska duhovnica ter namestnica vojaškega vikarja, mag. Vladimira Mesarič, so odkrili: škof Erniša, predsednik Slovenskega protestantskega društva, mag. Viktor Žakelj, dr. Ivan Rihtarič, zgodovinar in predsednik Zgodovinskega društva Gornja Radgona, radgonski podžupan Dušan Zagorc in Trubarjeva „kopija“ Janez Rozman.
Sicer pa, že iz davnega leta 1182 se pojavlja prva pisna omemba kraja Radgona, cerkve Sv. Ruperta in gradu v listini kneza Otokarja. Leta 1211 se že omenja grad nad Gornjo Radgono v povezavi z neznanim slovenskim plemičem Ratigojem in se omenja Ratigoypurch; leta 1265 je kralj Otokar izdal urbarij Gornjeradgonskega gospodstva, kjer se omenja 40 podložnih vasi s 355 kmetijami; leta 1299 je izdana listina s pečatom -kolo-, ki omenja Radgono kot mesto; leta 1308 je izdan privilegij za sestavo mestnega sveta in postavitve sodnika; leta 1320 je izdan privilegij za prosto trgovino na področju Avstrije Štajerske, Kranjske in Koroške; v 15.stoletju ima mesto Radgona cca. 2000 prebivalcev, mestna uprava pa šteje 23 oseb; mesto postane sejemsko mesto (stalni mesečni sejmi, 24. september Rupertov sejem, 13.okt. Kolomanov sejem, 26. sept. Štefanov sejem; Leta 1445 je mesto dalo na razpolago za boj proti Madžarom 24 oklepnikov, 24 pešcev in 4 vozove; leta 1454 je v avguštinskem samostanu že deloval mestni špital; Leta 1476 je izdano dovoljenje za pečatenje z rdečim voskom v mestni upravi; leta 1480 leta je mesto in grad napadel ogrski kralj Matija Korvin, ga začasno zavzel do leta 1490; leta 1496 so iz mesta pregnani vsi židje: že leta 1504 je zgrajena cerkve "Marija pomagaj" s slovenskim napisom; 1525 leta je bilo postavljeno gotsko kužno znamenje, deset let pozneje, davnega leta 1535.pa ustanovljena protestantska molilnica in prva šola. Zanimiv je tudi podatek iz leta 1548, ko so na Kolomanovem sejmu kupili trgovci iz Salzburga kar 157.500 litrov novega vinskega mošta, leta 1551 pa ke na sejmu je bilo ponujeno kar 37,6 ton medu; leta 1572 dobi grad srednjeveški videz, svojo podobo pa zopet precej spremeni v 18.st.; 1573. leta je vzidan mestni grb - kolo - v zid pod mostom čez Muro...
„Zgodovina je učiteljica življenja. Zato, učimo se iz in in od nje. In nadgrajujmo, kar nam dokazuje, da je bilo vredno, smiselno in dobro, a ne ponavljajmo, kar je bilo zgrešeno. Reformacija je intenzivno zajela tudi to področje. Iz vizitacijskih zapisov je razvidno, da je tukaj bila močno razširjena že leta 1528. Naklonjena ji je bila takratna grajska gospoda, ki je imela v posesti radgonski grad in prijela se je ne le meščanov, temveč tudi podeželskih ljudi. Danes se nam zdi samo po sebi razumljivo, da beremo knjige v svojem, materinem jeziku, in razumemo besede, ki jih beremo, pa tudi tiste, ki se govorijo in pridigajo v cerkvah. In mar ni nekaj najboljšega, da čeprav preprost in reven, imaš pravico do tega, da ne samo poslušaš učeno besedo učitelja in posvečeno besedo pridigarja, ampak jo tudi razumeš in da njeno razlago sprejemaš v svojem jeziku, da ti je dostopna tudi knjiga, ki jo lahko bereš sam in o njeni vsebini nato tudi razmišljaš. A vselej ni bilo tako. Takšna želja in zavedanje se je rodilo na Slovenskem pred skoraj pol stoletja s protestantizmom. Bilo je v tistem času močnejše od vsega drugega. Uresničitev je našlo, zahvaljujoč ljudem, ki so imeli izreden pogum, dovolj visoke zavesti, znanja in seveda ljubezni do lastnega naroda. Imeli so hotenje, dvigniti ljudstvo iz neukosti. Zato so se začele ustanavljati šole na Slovenskem“, je med drugim dejal radgonski župan Anton Kampuš, ki se je prepustil ponosnem občutku, da je na mestu, kjer so postavljali spominsko obeležje, v davni preteklosti že stala in delovala prva šola – šola, namenjena otrokom vseh stanov. Šola tudi za tiste, ki jim sicer v nobenem primeru ne bi bila omogočena ta velika dobrina, znati brati in pisati.
„Morda se v današnjem času niti ne zavedamo, pa bi se najbrž morali, kako velika in nepojmljiva je vrednota: znati pisati, brati in tudi moliti, in vse to tako, da ti je razumljivo, če pa ni, lahko o tem sprašuješ, razglabljaš, se pogovarjaš... Osebno sem prepričan, da nikakor ni mala stvar, da smo Radgončani in vsi bližnji in daljni okoličani na to upravičeno ponosni in posebej ponosen sem tudi sam, kot župan, kot občan in kot človek, da mi je dana priložnost, da lahko v tem letu, Trubarjevem letu, v počastitev njegove 500- letnice rojstva botrujem odkritju spominskega obeležja, ki je postavljeno na pročelje stavbe, ki tudi sicer spada med najstarejše v mestu Gornja Radgona. Ob vsem bi želel, da zaploskamo dejansko največjemu Slovencu, in da s tem istočasno zaploskamo tudi vsem našim narodnim buditeljem, sinovom in hčeram slovenskega naroda, vse od daljnega leta 1508 pa se do danes in s tem damo izraz svojemu ponosu, kajti kot je nekdo lepo in odločno zapisal, tudi drži: Dokler bo živela slovenska beseda, dotlej bo živel in obstajal slovenski narod. Da to tudi obdržimo, da stojimo in obstojimo, smo dolžni Primožu Trubarju, in smo zadolženi tudi sebi, svojim prednikom in svojim naslednikom“, je še dejal gostitelj prireditve Anton Kampuš, ki je hkrati čestital „vsem materam sveta“, sam pa je štirim izbranim damam izročil štiri nageljna.
Zadnje novice
