Galerija radgonskega kulturnega doma gosti novo zanimivo foto razstavo Komaj so v galeriji Kulturnega doma Gornja Radgona zaprli odlično fotografsko razstavo znanega slovenskega popotnika – fotografa Zlatka Fišerja – Fiša, se Radgončanom in drugim obiskovalcem tamkajšnjega kulturnega hrama, na ogled ponuja nova izjemna razstava fotografij, ki so jo poimenovali „Zaznamovani kamni“. V navzočnosti številnih ljubiteljev dobre fotografije, predvsem stanovskih kolegov s širšega območja severovzhoda države, in v asistenci predsednika domačega foto kluba „Zlati rez“ Iva Borka ter direktorice Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Gornja Radgona Norme Bale, je razstavo odprl sam umetnik iz Nove Gorice, Rafael Podobnik. Avtorja razstave, ki bo na ogled do 30. aprila, je predstavil Borko, o samih fotografijah na razstavi pa je spregovoril tudi sam Podobnik. Zaznamovani kamni so del obsežne barvne serije Tretja moč, ki je začela nastajati leta 1992 in jo je Podobnik, ko je cikel z leti močno narasel, razdelil na osebe, stvari, zaznamovani kamni in pokrajina po petdesetih. Navdih za to serijo je dobil ob opremljanju knjige Pavleta Medveščka: Skrivnost in svetost kamna, ko se je preizkusil tudi v ilustrirani fotografiji. Z Medveščkom sta leta 1998 izdala še knjigo: Obrusnice, in leta 2006: Let v lunino senco, za kateri je Tretja noč prispevala večino posnetkov...
Fotograf Rafael Podobnik je sicer po izobrazbi upokojeni primarij stomatologije. Že desetletja je osrednja osebnost slovenske fotografije, bil je tudi prvi predsednik Fotografske zveze Slovenije. Da je Podobnik na fotografskem področju izredno ustvarjalen, priča dejstvo, da je za njim čez sto avtorskih razstav, s fotografijo pa je opremil več knjig. Za svoja fotografska dela je prejel čez 130 priznanj. Odlični razstavljalec Podobe brez meja (ED ISF), srebrni odličnik Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (EFIAP/s), mojster fotografije Fotografske zveze Slovenije (MF FZS), rojen 1942 na Straži pri Cerknem, upokojeni zobozdravnik - specialist ortodont, živi v Novi Gorici. Na likovnem področju se ukvarja s fotografijo, fotografskim mentorstvom in kritiko ter občasno z grafiko. Fotografirati je začel leta 1958 v fotografskem krožku idrijske gimnazije, ki ga je vodil Vali Treven. V letih 1991-96 je bil ustanovni predsednik Fotografske zveze Slovenije, ki jo je leta 1993 povezal s FIAP. Pripravil je čez 110 osebnih razstav in imel sprejeta dela na 462 skupinskih razstavah. Na razstavah pod pokroviteljstvom FIAP je prejel 11 nagrad in 15 diplom. Skupno mu je bilo podeljeno 130 priznanj. Polstoletno fotografsko delo je strnil v številne splete (Tovarniško dvorišče, Moji macesni, Drevesa) in 29 obsežnejših ciklov (Zapuščene domačije, Povožene živali, Utrinki na veliki čas, Med Alpami in Jadranom, Les, Naplavine, Popotne beležke, Iskani trenutki, Barve, Živosrebrne rude, Tretja moč oseb, Zaznamovani kamni, Okna, Fotografi, Paški znaki, Opleski, Fotografove sanje, Notranje površine, Drage pošasti, Nikrmanini namigi). Opaznejše monografije so Osojna Primorska (1989, 1997), Obrusnice (1998), Rafael Podobnik (2002), Let v lunino senco (2006).
Fotografski opus Rafaela Podobnika temelji na izraznosti in njegovi resnici. Zanju brez pomisleka žrtvuje dokumentarnost. Vodilni temi sta občudovanje narave ter ljubezen do človeške, zlasti ženske figure. Čeprav veliko dela v maloslikovnem formatu, mu najbolj ležijo kvadratne kompozicije. Ceni njihovo zaključenost in plemenitost. Barvo ne jemlje kot sovražnico ampak kot soborko. Posebno poslastico mu pomenijo komplementarne barve, ki se ne naveličajo pogovarjati. Že od prvih začetkov zaokrožuje fotografije v tematske splete in cikle. Slednjih se je nabralo 25. Če upoštevamo, da vsak vsebuje najmanj 16 do preko 60 fotografij, je avtorjeva predanost fotografiji očitna. „Fotografove sanje se napajajo iz že doživetega in še pričakovanega. So radost bivanja med preteklostjo in prihodnostjo, med izvedenim in nedoseženim. Soočajo se fotografske povečave, človeška figura, trenuten navdih in krajinski izsek. Pride do večplastnega medsebojnega učinkovanja, s katerim avtor izživlja ustvarjalno nujo in podoživlja prehojeno fotografsko pot. Notranje površine ne skrivajo, da bi rade učinkovale likovno in duhovno. Apnenčaste antropomorfne figure v železniških galerijah, groblje in na suho zidani zidovi v mrtvi travi, rdeča jerovica v ledenih zeveh osvajajo z notranjo in zunanjo podobo. Hkrati izžarevajo lepoto in duhovnost“, pravi za avtorja likovni kritik, prof. Janez Kavčič.
Sicer pa, kot nam je povedal predsednik najmlajšega in najbrž najmanjšega fotokluba v Sloveniji, FK Zlati rez (Proportio divina), Ivo Borko, se bo v naslednjih mesecih v Gornji Radgoni odvijalo še nekaj zanimivih razstav. Zato si želi, da bi si jih čim več ljudi ogledalo, saj dejansko imajo kaj videti.