Kot je znano je bilo v občini Gornja Radgona veliko rečnih in potočnih mlinov. Ti so po zaslugi Zgodovinskega društva Gornja Radgona ohranjeni, zabeleženi v sliki in besedi, v knjigi, ki nosi naslov »MLINI: v občinah Gornja Radgona, Radenci in Sv. Jurij ob Ščavnici«. Toda vsi opisani mlini so opuščeni, o mnogih ni več niti sledu. Edini, ki deluje, je mlina Lovrenca Krambergerja, sedaj sina Jožeka, v Lastomercih, ki deluje na reki Ščavnici in ga poganja Francisova turbina.
Ko smo se nedavno udeležili priredive na Dnevu zemlje v Lisjakovi strugi, smo se ozrli na zidano poslopje, ki stoji ob potoku in vhodu v Lisjakovo strugo. Tedaj nam je šinilo v glavo, da bi se lahko mesto Gornja Radgona ponašalo z mlinom, ki bi služil kot muzejski primerek. To za občino ne bi bil velik strošek. Verjetno pa bi se za ohranitev te zgradbe, ki je občinska, pred tem je bila Šumenova, dalo pridobiti sredstva evropske skupnosti, ki podpira ohranjanje tehničnih spomenikov. Gotovo bi se še dalo dobiti kak mlinski kamen iz opuščenega mlina in ga vgraditi v to zgradbo, ki je v temeljih zidana s kamnom. V temelju na potočni strani se še vidi zazidana odprtina, skozi katero je bil vgrajen pogon(gregl) od mlinskega kolesa za pogon mlinskega kamna.
Za podkrepitev naših trditev, navajamo prispevek o tem mlinu, ki ga je za omenjeno knjigo pripravil Andrej Bohinec. Na strani 55 je ob dveh fotografijah, zapisno: » POTOČNI MLIN NA MELEH. Nižje od Šarugovega mlina, na potoku kjer poteka katastrska Gornja Radgona – Mele, stoji ob potoku zelo stara Kurnikova hiša. Po pripovedi Marije Šumen, rojene Kurnik, stare 73 let, bi naj bila za zgradba stara med tristo in štiristo leti. V tej hiši je imel že oče Kurnik Lovrenc mlin na potoku in to je bilo davnega leta 1800. Mlin je imel en par mlinskih kamnov. Na potoku je bilo kolo s koriti meter in pol premera in okrog meter široko. Zraven hiše kjer je sedaj vrt in ob potoku, proti glavni cesti, je bila zajza oz. zbiralnik vode. Od tu so po lesenem kanalu spuščali vodo na mlinsko kolo. Pozneje je Kurnik Lovrenc mlin podedoval po očetu, za njim pa ga je podedoval Anton Kurnik in mlel v mlinu še nekje do leta 1915, ko so mlin opustili. Sedaj ni o mlinu več nobenih sledi.«
Naj podkrepimo starost mlina z zgodovinskim podatkom, ki smo ga našli v knjigi in na zemljevidu »SLOVENIJA na vojaškem zemljevidu 1763 -1787«, Opisi, 6. zvezek(staran 252), Karte 6. zvezek (sekcija144). Mlin je označen z F.M./0 – žitni mlin. In dalje piše: »Na kopiji ni napisa. Narisani sta dve kolesi. /Auf der Kopie fehlt die Benennug. Es sind zwei Wasserrder eingezeichnet.) Iz tega dokumenta lahko potrdimo trditev Marije Šumen, da mlin star 300 let. Na omenjenem zemljevidu je naznačen tudi prostor, kjer so izdelovali opeko, Koratov grad in dva ribnika pod Koratovim gradom. Na zgornjem ribniku, kjer še obstoja jez, sedaj deluje pasja šola.