Širi se „Aleja velikih“ v Gornji Radgoni – odkrili so doprsni kip protetiku Jožetu Veršiču Ob praznovanju 18 – letnice odhoda Jugoslovanske armade iz Gornje Radgone, oz. dneva državnosti, ko se je odvijalo kar nekaj spominskih dogodkov, se je za doprsni kip še enega velikana, povečala radgonska „Aleja velikih“ na Maistrovem trgu. Tik ob pomniku na osamosvojitveno vojno 1991 „Nikoli več“, so radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, lokalni vodja Policijskega združenja Sever, Marjan Misja, in domačinka iz Plitvičkega Vrha, Darinka Čurman, v navzočnosti številnih gostov, prijateljev, znancev ter občanov Gornje Radgone in širše okolice, svečano odkrili doprsni kip izdelovalcu protez za noge in roke Jožetu Veršiču (13.3.1775 – 12.6.1847). Doprsni kip učenjaka iz Plitvičkega Vrha je izdelal akademski kipar Matjaž Počivavšek, in tako se je Jože Veršič v lepem parku Aleji velikih v Gornji Radgoni, pridružil drugim radgonskim velikanom, kot so: Manko Golar (avtor: Drago Tršar), Anton Trstenjak (avtor: Mirko Bratuša), Peter Dajnko (avtor: Lujo Vodopivec) in Anton Krempl (avtor: Mirsad Begić).
Čeprav je bil Jože Veršič nepismen in samouk, je bil po evropskih merilih 18. stoletja eden najbolj znamenitih protetikov, saj je s svojimi protezami oskrboval naročnike po Avstro-Ogrski, Italiji, Nemčiji in Poljski. Radgonski grof, pri katerem je bil sluga, je odkril njegovo nadarjenost, mu omogočil mizarski uk in Veršič je z navadnim mizarskim orodjem izdeloval umetne noge, roke in celo posamezne prste, jeklene vzmeti za gibljive dele protez pa so mu izdelovali puškarji. Zaradi natančne izdelave in trpežnosti izdelkov je zaslovel po vsej Avstro-Ogrski ter sosednjih deželah. Jožef Veršič se je rodil 13.3. 1775 v zaselku Plitvički vrh pri Gornji Radgoni, na slovenski strani reke Mure. Njegove ročne in nožne proteze so cenili bolj kot profesionalne izdelke iz Pariza in Londona. Veliki rojak je rano mladost preživel v težkih socialnih razmerah viničarske družine; možnosti za šolanje ni bilo, zato se ni naučil ne brati ne pisati in celo risati ne, kar bi mu kasneje gotovo koristilo. Na gradu Prentlhof pri Radgoni se je zaposlil kot sluga in lovec, nato je postal kurir na radgonskem gradu, kjer je grof Anton pl. Wurmbrandt odkril njegovo spretnost in nadarjenost ter mu je omogočil, da se je v prostem času naučil mizarstva. Postal je tako spreten mizar, da mu dela ni manjkalo in si je tudi gmotno opomogel. V vasi pod gradom Prentl si je kupil manjšo posestvo, kjer je kmetoval in miziral. V njegovo življenje je vnovič odločilno posegel grof Wurmbrandt, ki je v boju proti Napoleonu leta 1813 pri Leipzigu izgubil nogo; ker mu na Francoskem za drag denar kupljene bergle niso dobro služile, je pri Veršiču naročil boljši pripomoček. Veršič mu je res izdelal leseno nogo, in to tako spretno, da je grof poslej zmogel tudi napore večdnevnega lova.
Po prvem takšnem izdelku so pričela prihajati naročila za nove proteze, najprej od blizu nato tudi od daleč – omenjajo se kraji Lendava, Maribor, Ptuj, Rogatec, Beljak, Gradec, Gosposvetsko polje, Osijek, Budimpešta, Benetke, Salzburg, Mainz, Varšava, Fürstenfeld ipd. Neki knez je zavrgel vsa druga pomagala in je naročil pri Veršiču štiri proteze, knjigarnar iz Mainza je bil prav tako navdušen, ko je zamenjal prejšnjo protezo za Veršičevo, madžarskemu častniku je leta 1843 izdelal podlahtno protezo. Veršič je izdeloval umetne noge, roke in posamezne prste, delal jih je iz lesa z navadnim mizarskim orodjem. Jeklene vzmeti za gibljive dele mu je priskrbel neki puškar, Veršič pa jih je tako premišljeno vgrajeval, da je bila mogoča obnova nekaterih gibalnih funkcij. Proteze je odlikovala natančna in trpežna izdelava, uporabnikom so bile v izredno pomoč, zato je Veršičev sloves naraščal, o njem so pisali časopisi, nadvojvoda Janez pa ga je uvrstil med častne člane štajerske kmetijske družbe v Gradcu. Na poubudo tega nadvojvode je Veršič izdelal modela ročne in nožne proteze v podolžnem prerezu, da bi ju uporabili kot učilo pri pouku drugih obrtnikov. Ko so leta 1845 razstavili ta model na obrtnem sejmu na Dunaju, mojster ni prejel pričakovanega priznanja. Graški mediko – kirurški zavod mu je sicer odkupil vse na Dunaju razstavljene predmete, vendar pa je brezbrižnost cesarske prestolnice Veršiča tako prizadela, da se mu je pomračil um. Postal je nezmožen za delo, blodil je naokoli in se je 12. junija 1847 v avstrijski vasi Muggendorf zatekel v neki senik, kjer je pred večer tega dne umrl, v starosti 72 let. Zdravnik je ugotovil starostno izčrpanost, župnik v Stradenu pa je neznančevo truplo dva dni kasneje neznano kam pokopal. Veršič je zapustil vdovo brez otrok. Veršičevih protez doslej še ni uspelo najti, spomin nanj pa je ohranil v sliki in besedi (portret) njegov sodobnik Karl pl. Pichl, graščak v Gornji Radgoni. Proučevalci zgodovine medicine na Slovenskem so vnovič odkrili Veršiča med iskanjem podatkov o še starejši železni kovani ročni protezi z Vranskega.
Naslednji (šesti) radgonski velikan, čigav doprsni kip bo odprt a Aleji velikih bo bibliograf Franc Simonič (2.10.1847 – 14.7.1919). Doprsni kip mu bodo odkrili 2.10.2009, torej na dan njegovega rojstva pred 162 leti, ter ob letošnjem občinskem prazniku občine Gornja Radgona.