Big Band Glasbena šola Gornja Radgona & Radgonske gorice navdušil prepolno dvorano ljubiteljev jazzovske glasbe, na dobrodelnem „Miklavževem koncertu“, ki ga je popestril vrhunski umetnik Uroš Perić - Pery Tisto, kar so mnogi trdili že ob lanskem 1. Miklavževem koncertu Big Band Glasbene šole Gornja Radgona & Radgonske gorice, da gre za najboljšo glasbeno prireditev v Gornji Radgoni in širši okolici, se je letos na II. tovrstnem koncertu samo potrdilo. V dvorani Kulturnega doma Gornja Radgona, ki premore 250 sedežev se je namreč trlo nad 300 obiskovalcev kar nekaj pa jih je ostalo pred vrati, saj vsi niso mogli v notranjost, da bi spremljali dejansko izjemen glasbeno jazzovski dogodek. Drugi Miklavžev dobrodelni koncert Big Banda Gornja Radgona, ki sta ga s skupnimi močmi šele maja lani ustanovili Glasbena šola Gornja Radgona in podjetje Radgonske gorice, je tako še enkrat potrdil, da ljudje na tem območju imajo radi kvalitetne glasbene dogodke in hkrati s tem tudi dobrodelnost in humanost. Tako so tudi letos, poleg prostovoljnih prispevkov obiskovalcev, prodajali „Miklavževo vino“, celotni izkupiček pa je družba Radgonske gorice podvojila in vsa sredstva bodo ponovno namenili za glasbeno opismenjevanje in izobraževanje otrok, ki si želijo glasbene izobrazbe, pa se zaradi različnih okoliščin ne morejo izobraževati na področju glasbe.
S koncertom domačega Big Banda, ki ga tvorijo predvsem sedanji in bivši dijaki Glasbene šole Gornja Radgona, in ki ga po novem vodi novi umetniški vodja in dirigent, učitelj na domači šoli, mag. Jernej Senegačnik, se je Gornja Radgona vrisala na zemljevid tradicionalnih dobrodelnih koncertov. Na samem koncertu so ljubitelji džeza in klasike sploh, dejansko uživali, vse skupaj pa se je začelo z dvema instrumentalnima skladbama v priredbi kultnega ameriškega skladatelja Sammyja Nestica, majhnim bluzom- A little blues please in s skladbo Duka Ellingtona, Do nothing till you hear from me v Sammyjevi priredbi. V nadaljevanju so se prisotni nekaj časa posvetili Countu Basieju, ki je z leti dobil vzdevek jazzovski grof in je svoj orkester vodil do smrti 1985. Ustvarjal je v zibelki jazza, v Chicagu in med leti 1939 in 1946 posnel s svojim orkestrom kar 130 skladb, ki so v večini mojstrovine - predvsem po zaslugi najboljše ritem sekcije in izrazito stilske solistične sekcije. Radgončani so slišali njegovo največjo uspešnico, skladbo One o«clock jump, kjer sta solo na klavirju in na tenor saksofonu prispevala Urška Orešič in Zdravko Zimič. Sledila pa je instrumentalna skladba Lil« Darlin«, skladatelja in aranžerja Neila HEFTI-ja, ki je veliko pisal za orkester Counta Basieja.
Ker glasba zmeraj igra posredniško vlogo, saj razširja komunikacijo preko meja znanega, smo z njeno pomočjo obudili in si priklicali v spomin največje uspešnice iz svetovnega repertoarja bigbandovske glasbe. Dekle iz Ipaneme je kultna skladba, ki jo je navdihnilo 15 letno dekle iz brazilskega Rio De Janeira, ki se je vsak dan sprehodilo mimo bara Veloso v Ipanemi. V tem baru sta posedala in svojo inspiracijo iskala oba avtorja skladbe, skladatelj Antonio Carlos Jobim in pesnik Vinicius de Moraes. Za skladbo Girl from Ipanema je svoj glas posodila Urška Orešič, solo na krilatem rogu pa dirigent Jernej Senegačnik. V drugem jazzovskem standardu, z naslovom My baby yust cares for me, ki je bil napisan že leta 1930 za glasbeno komedijo, oz. za film Whoopie, pa je Urška pela in igrala solo na klavirju – katerega je kot zaščitno znamko prepevala in preigravala pevka in pianistka Nina Simone.
Novi umetniški vodja in dirigent, magister jazza in vrhunski glasbenik trobentač Jernej Senagačnik, je za nadaljevanje večera izbral ritem in blues skladbo, Hallelujah, I love her so, temnopoltega slepega glasbenika Raya Charlesa, ki je prava oporoka radostni razrešitvi ljubezni, katero so v 60-ih letih priredili in prepevali celo Beatli. In tudi v naslednji skladbi, Georga on my mind, so Beatli in Ray Charles odigrali pomembno vlogo. Skladba je bila namreč napisana že v tridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar, šele ko jo je leta 1960 posnel in začel izvajati Ray Charles, je postala znana širom Amerike. Zvezna država Georgija jo je »79. leta razglasila celo za svojo himno, Betli pa so njeno rdečo nit: Georga on my mind uporabili v skladbi Back in the USSR. Prepevali so jo Louis Armstrong, Dean Martin, Billie Holliday, Ella Fitzgerald, Van Morrison in mnogi drugi. V Gornji Radgoni pa je obe skladbi klavirsko in vokalno ovekovečil gost večera Uroš Perič – Perry, mladi celjsko glasbenik, ki je hkrati pianist, pevec, harmonikar in skladatelj. S programom Tribute to Ray Charles je nastopil po številnih evropskih odrih in je bil prvi slovenski pevec, ki je bil v dolgi in bogati zgodovini jazz festivala v švicarskem Montreuxu povabljen kot izvajalec na to prestižno prireditev. Prav repertoar Raya Charlesa predstavlja rdečo nit njegove lanske CD plošče z Big Bandom RTV Slovenija , na kateri je kot zadnja, 13. po vrsti njegova avtorska skladba Without you i«ve got nothing but misery, ki jo je priredil Edvard Holnthaner. Za njo bomo prisluhnili še eni Charlesovi skladbi, I got a woman, ki predstavlja protototip t.i. soul glasbene zvrsti in so jo v svojem repertoarju spet imeli tako Beatli kakor Elvis Presley, Stevie Wonder, Roy Orbison in še desetine drugih izvajalcev.
Zvoki Glenn Millerjevega, Count Basiejevega orkestra, Harryja Jamesa, Duka Ellingtona in drugih so večni! Tako kot je dobro in večno življenje, The Good life, ali v originalu »La Belle Vie«, skladba, ki jo je leta 1960 ustvaril francoski avtor Sacha Distel, ki se je proslavil ne le po glasbi ampak tudi po svojih ljubezenskih zvezah z Brigitte Bardot in Dionne Warwick. Skladba je postala znana preko Atlantika, torej v Ameriki, šele ko je dobila angleško preobleko in jo je uspešno izvajal Tonny Bennett. Tokrat smo ji prisluhnili v vokalnem in pianističnem kostumu Uroša Periča.
Tako njemu, kot dirigentu Jerneju Senegačniki, odlični solistki Urški Orešič, odlični napovedovalki Ireni Polak Fištravec in še kom sta v imenu množice prisotnih navdušencev, zahvalila in čestitala ravnatelj GŠ Gornja Radgona Tomaž Polak in direktor Radgonskih goric d.d. Borut Cvetkovič, za zaključek vrhunskega koncerta pa še ena zimzelena skladba: Let it snow, Naj sneži, ki so jo prepevali Dean Martin, Ella Fitzgerald, Frank Sinarta in podobni, v Radgoni pa sta jo iz naftalina vzela Uroš Perič in Urška Orešič s pomočjo Big Banda Gornja Radgona...