Tišina - V okviru praznovanja 11. občinskega praznika občine Tišina so pri cerkvi Marijinega rojstva z blagoslovom domačega župnika Boštjana Čeha oživili stari vaški vodnjak. Pred številnimi zbranimi krajani in gosti so s programom nastopili otroci bližnjega Vrtca Lavra in mladi kitarist Jernej Hanc. Vodnjak so obnovili v okviru Heliosovega sklada za ohranjanje čistih slovenskih voda, ki je v 13-letih delovanja sofinanciral obnovo in oživitev že kar 73. obnovljenih vodnjakov oz. vodnih virov v 63. občinah po Sloveniji. V Prekmurju je bilo s Heliosovo pomočjo obnovljenih že 11 različnih vodnih virov. Vrednost obnove vodnjaka je znašala 5.700 evrov, od tega je Heliosov sklad prispeval 3.000 evrov. Pri obnovi je sodelovalo več lokalnih mojstrov, vaščani, občina in gasilsko društvo Tišina. Mimo vodnjaka poteka 10 km dolga Vodna učna pot potoka Mokoš s petimi učnimi točkami, katere cilj je krepitev okoljske odgovornosti. Vodnjak pri cerkvi bo nova učna in turistična točka v občini Tišina. Ker voda iz vodnjaka ni pitna, bo vodnjak danes služil za zalivanje rastlin okoli vrtca in cerkve. Obiskovalcem pa miren počitek na klopci v senci velike cerkve. V izdani zloženki so opisali potek obnove in pomen oživljenega vodnjaka.
Vodnjake na železno črpalko ali »stüdenec z ročnov pumpov« so v Prekmurju gradili v začetku prve polovice 20. stoletja. Vodnjak, ki se nahaja v parku med cerkvijo, župniščem in vrtcem Lavra, je okrogle oblike, obzidan z zidaki in poglobljen do globine sedmih metrov. Leseni del oboda je v celoti obnovljen ter opremljen z identično iztočno glavo in črpalko. Ker originalne iztočne glave s podobo živalske glave niso našli, so v dar dobili nadomestno od Štefana Majcana iz Rankovcev, ki je po pričevanju drugih občanov identična. V bližini cerkve sta bila zgrajena še dva vodnjaka, eden je bil v času porušitve prvotne osnovne šole zasut, drugi za župniščem pa še čaka na oživitev. Omenjeni vodnjaki so imeli v začetku 20. stoletja funkcijo oskrbe s pitno vodo bližnjih prebivalcev, župnišča ter tedanje šole. Voda se je prav tako uporabljala za napajanje živali.
S pomočjo gasilskega društva Tišina so vodnjak očistili ter z večkratnim črpanjem odprli vodne žile. Za stalni nivo vode so z moderno tehnologijo Aleksandra Bokana iz Tropovcev poglobili plitvo grajen vodnjak do globine sedmih metrov. Lesene dele je mojstrsko izdelal Franc Gider iz Gornjih Črncev, gradbeništvo Alojz Hajdinjak iz Sv. Jurija pri Rogašovcih pa druga betonska dela. Ob vodnjaku so postavili cvetlični nasad in leseno klop z mizo. Skozi občino Tišina poteka tudi Vodna učna pot Mokoš, ki je dobra priložnost učenja o delovanju narave, o procesih v potoku in o pomenu vode za človeka. Panonski del Slovenije dobi najmanj padavin, zato je vsak vodni vir, vsaka vodna žila še tako pomembna. Obvodni habitati omogočajo življenje štorklje, ki je simbol Prekmurja. Da bodo štorklje ostale v tem delu Slovenije, bo potrebno ponovno oživeti tudi Mokoš, ki danes v strugi pri Tišini nima več stalne vode. Podtalna voda je v večji globini, zato se pojavi v strugi le ob izdatnem deževju. Z ekoremediacijo se bo voda ponovno vrnila v potok in s tem tudi življenje, ki ga sedaj žal ni. Ker voda iz vodnjaka ne bo pitna, bo vodnjak danes služil za zalivanje rastlin, kar so otroci iz vrtca storili že ob odprtju, in kot turistična učna točka za vzgojo otrok in obiskovalcev. Vodnjak daje vpogled v trajnostno rabo vode, kot omejenega naravnega vira, ki zahteva odgovorno ravnanje, posebej v Prekmurju.
V okviru Heliosovega sklada, ki sta ga leta 1998 ustanovila poslovni sistem Helios in Ministrstvo za okolje in prostor, je to že 73. obnovljeni vodnjak v 63. slovenski občini. Heliosov sklad se financira iz deleža okolju prijaznih premazov blagovne znamke HELIOS: Bori, Tessarol in Ideal. Od vsakega prodanega litra gre v sklad 0,25 evra.
Po Enciklopediji Slovenije je vodnjak sicer zaprt prostor za zbiranje in shranjevanje večjih količin pitne vode, obenem pa tudi naprava za črpanje in natakanje vode. Vodnjaki so bili v preteklosti najbolj razširjeni ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, vinskih kleteh, od sredine 20. stoletja dalje pa tudi ob počitniških hišicah. Vodnjaki so bili pogosto skopani na dvoriščih gradov, graščin, dvorcev in palač ali pa so v obliki fontan in vodometov krasili parke. Lega vodnjakov je odvisna od vodnega vira. Vodnjak na podtalno vodo je običajno grajen tam, kjer so ljudje pričakovali, da bodo našli močan podzemski vodni tok.