V POMURJU IN SLOVENSKIH GORICAH NI DELITEV IN LOČEVANJ
- 04.07.2014
S trinajstim pohodom ob meji med Gornjo Radgono in Radenci, se je kakšnih 300 veteranov in drugih pohodnikov spomnilo odhoda JLA iz teh koncev; Spregovoril jim je polkovnik Koračin ...
V četrtek (3.7.2011) je minilo natanko 23 let odkar so vojaki Jugoslovanske armade zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so vojaki JA pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek Območno združenje veteranov vojne za Sloveniji, Policijsko veteransko društvo "Sever", Združenje slovenskih častnikov – OO Gornja Radgona, Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, letošnji, 13. pohod pa je potekal od Radgone do Radencev.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 23 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, brez kakršnegakoli ločevanja, kot je bil primer z državno proslavo dneva državnosti. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi četrtek v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni. Po pozdravnem nagovoru radgonskega župana Antona Kampuša, se je kolona kakšnih 300 pohodnikov vseh starosti, pod vodstvom Danija Močnika (PVD Sever) in Milana Kuzmiča (OZ VVS Gornja Radgona), ter moderatorja Dušana Zagorca, ob reki Muri podala proti Radencem. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač in Benedikta, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Gornje Radgone. Letos so bili zraven tudi gostje s Koroške, pod nepisanim geslom: „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, kjer se pozdravlja s spoštovani gospodje in tovariši, se je pohoda udeležilo tudi veliko gostov, zlasti županov iz Pomurja, celo ljubljanski župan Zoran Jankovič, poslanec DZ Branko Ficko, visoki predstavniki vojske in veteranskih združenj...
Kakšne dve uri pozneje, po prijetni hoji ob kar visoki Muri, je kolona pohodnikov prispela v Radence, kjer je enota garde Slovenske vojske izvedela lep šou program in s tem navdušila kakšnih 500 prisotnih pohodnikov in drugih obiskovalcev. Nekoliko naprej, pri spominskem obeležju Alojzu Gauberju, ki je kot civilist umrl med prebojem vojakov JLA proti Gornji Radgoni, kjer je nastopil Orkester Slovenske vojske, je nato potekala osrednja slovesnost. Po pozdravnem nagovoru radenskega župana Janeza Rihtariča, je bil slavnostni govornik poveljnik 72. brigade SV v Mariboru, polkovnik Franc Koračin, ki je mimogrede bil med poveljujočimi tudi pred 23 leti v Gornji Radgoni. Po zahvali prirediteljem in pokroviteljem 13. spominskega pohoda ob meji za izkazano čast, da lahko kot pripadnik SV, kot poveljnik 72. brigade SV nagovori pohodnike in vse, ki so prišli na osrednjo slovesnosti v Radencih, je polkovnik Koračin orisal potek dogajanj pred 23 leti na slovenskih tleh in zlasti v Gornji Radgoni ter okolici. Posebej je poudarjal agresijo na novo nastalo, neodvisno, samostojno in demokratično državo s strani JA.
„Vojna nam je bila vsiljena s strani veliko bolje opremljene JA, a bistveno manj motivirana kot oborožena sila R Slovenije, TO in milica. Tako sta se spopadli, z vojaškega vidika, dve neenakopravni oboroženi sili. Na eni strani JA, z veliko vojaško premočjo tako v orožju in uporabi oklepnih enot podprtih z podporo tudi iz zraka, vendar brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje. Na drugi strani pa veliko skromnejša bojna moč TO in milice, oborožene s pehotno oborožitvijo, minometi 82 mm, protiletalskimi topovi 20 mm, protioklepnimi raketometi in z prenosnimi raketami za boj pred letali, vendar z veliko bojno moralo. Z vojaškega vidika je bilo za pričakovati, vsaj tako so takrat mislili mnogi, gladko in hitro zmago JA, a pozabili so, da je na drugi strani sicer skromnejšo oborožena sila po bojni moči, vendar dobro usposobljena in izurjena ter bistveno bolj motivirana, predvsem pa oborožena sila s popolno podporo civilnega prebivalstva“, je dejal Koračin, in dodal, da velika zasluga za uspeh – zmago gre drznim in junaškim posameznikom, enotam, poveljujočemu kadru TO in milice, ki so združeno in složno izvajali koordiniran upor proti agresorju. Pri tem ni pozabil na že omenjeno podporo civilnega prebivalstva od lokalnih skupnosti, gospodarskih in drugih organizacij, društev pa vse do posameznikov tudi prostovoljcev, ki je bilo vsem skupno, da je potrebno nekaj storiti za svojo domovino.
„Potrebno je bilo zaustaviti prodiranje enot 5. armadnega poveljstva ob podpori letalskega korpusa JA in preprečiti zavzetje mejnih prehodov. Barikade, ponekod branjene tudi s telesi domačinov, napadi na prodirajoče kolone, oboroženi spopadi, blokade vojašnic, zajetja in prebegi pripadnikov JA, raketiranja iz zraka s strani JA, pogajanja in še kaj, so postala stalnica vojne za Slovenijo. Tako kot drugod po Sloveniji smo tudi tukaj na območju Pomurja pa vse do Ormoža oz. na območju takratnega 73. Območnega štaba TO, vse to doživeli. Žal tudi utrpeli ogromno materialno škodo, imeli 6 ranjenih in ubita sta bila dva civilista, popotnik in psiholog Janez Svetina v Gornji Radgoni in prav tukaj v Radencih je bil smrtno ranjen Alojz Gaube, ki je pozneje , prav na dan, ko je Popov zapustil za seboj porušeno Gornjo Radgono, v bolnišnici tudi podlegel poškodbam strelnega orožja iz njegovega oklepnika“, je nadaljeval polkovnik Koračin, ki je zahvalil veteranom vojne za slovenijo, veteranom Sever, članom ZSČ, članom Združenja borcev za vrednote NOB, občanom občin Apač, Gornje Radgone, Sveti Jurij in Radencev, da prav na odhod Popova organizirajo tradicionalni spominski pohod in s tem ohranjajo spomin, na vse tisto kar so tukaj doživeli na poti do svoje lastne države.
Po njegovem prepričanju je prav tako, potrebno ohranjati in prenašati spomin na mlajše generacije, spomin na vse tisto, kar smo doživeli in tudi z orožjem v roki izbojevali v naši zgodovini. „Pripadniki 72. brigade SV se zavedamo svojih korenin in tradicij, tudi teh, ki smo jih podedovali na območju Vzhodnoštajerske pokrajine TO iz leta 1991. Smo zelo ponosni na to in prepričan sem, da jih bomo skupaj z vami ohranjali, tudi v prihodnje“, je zaključil slavnostni govornik v Radencih, polkovnik Franc Koračin, ki se je ob koncu, skupaj z vsemi udeleženci slovesnosti preselil na teraso bližnjega hotela Radin, na kozarec dobre kapljice in odličen golaž..., ter obujanje spominov z mojimi bojnimi tovariši na dogodke iz osamosvojitvene vojne leta 1991.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 23 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, brez kakršnegakoli ločevanja, kot je bil primer z državno proslavo dneva državnosti. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi četrtek v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni. Po pozdravnem nagovoru radgonskega župana Antona Kampuša, se je kolona kakšnih 300 pohodnikov vseh starosti, pod vodstvom Danija Močnika (PVD Sever) in Milana Kuzmiča (OZ VVS Gornja Radgona), ter moderatorja Dušana Zagorca, ob reki Muri podala proti Radencem. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač in Benedikta, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Gornje Radgone. Letos so bili zraven tudi gostje s Koroške, pod nepisanim geslom: „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, kjer se pozdravlja s spoštovani gospodje in tovariši, se je pohoda udeležilo tudi veliko gostov, zlasti županov iz Pomurja, celo ljubljanski župan Zoran Jankovič, poslanec DZ Branko Ficko, visoki predstavniki vojske in veteranskih združenj...
Kakšne dve uri pozneje, po prijetni hoji ob kar visoki Muri, je kolona pohodnikov prispela v Radence, kjer je enota garde Slovenske vojske izvedela lep šou program in s tem navdušila kakšnih 500 prisotnih pohodnikov in drugih obiskovalcev. Nekoliko naprej, pri spominskem obeležju Alojzu Gauberju, ki je kot civilist umrl med prebojem vojakov JLA proti Gornji Radgoni, kjer je nastopil Orkester Slovenske vojske, je nato potekala osrednja slovesnost. Po pozdravnem nagovoru radenskega župana Janeza Rihtariča, je bil slavnostni govornik poveljnik 72. brigade SV v Mariboru, polkovnik Franc Koračin, ki je mimogrede bil med poveljujočimi tudi pred 23 leti v Gornji Radgoni. Po zahvali prirediteljem in pokroviteljem 13. spominskega pohoda ob meji za izkazano čast, da lahko kot pripadnik SV, kot poveljnik 72. brigade SV nagovori pohodnike in vse, ki so prišli na osrednjo slovesnosti v Radencih, je polkovnik Koračin orisal potek dogajanj pred 23 leti na slovenskih tleh in zlasti v Gornji Radgoni ter okolici. Posebej je poudarjal agresijo na novo nastalo, neodvisno, samostojno in demokratično državo s strani JA.
„Vojna nam je bila vsiljena s strani veliko bolje opremljene JA, a bistveno manj motivirana kot oborožena sila R Slovenije, TO in milica. Tako sta se spopadli, z vojaškega vidika, dve neenakopravni oboroženi sili. Na eni strani JA, z veliko vojaško premočjo tako v orožju in uporabi oklepnih enot podprtih z podporo tudi iz zraka, vendar brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje. Na drugi strani pa veliko skromnejša bojna moč TO in milice, oborožene s pehotno oborožitvijo, minometi 82 mm, protiletalskimi topovi 20 mm, protioklepnimi raketometi in z prenosnimi raketami za boj pred letali, vendar z veliko bojno moralo. Z vojaškega vidika je bilo za pričakovati, vsaj tako so takrat mislili mnogi, gladko in hitro zmago JA, a pozabili so, da je na drugi strani sicer skromnejšo oborožena sila po bojni moči, vendar dobro usposobljena in izurjena ter bistveno bolj motivirana, predvsem pa oborožena sila s popolno podporo civilnega prebivalstva“, je dejal Koračin, in dodal, da velika zasluga za uspeh – zmago gre drznim in junaškim posameznikom, enotam, poveljujočemu kadru TO in milice, ki so združeno in složno izvajali koordiniran upor proti agresorju. Pri tem ni pozabil na že omenjeno podporo civilnega prebivalstva od lokalnih skupnosti, gospodarskih in drugih organizacij, društev pa vse do posameznikov tudi prostovoljcev, ki je bilo vsem skupno, da je potrebno nekaj storiti za svojo domovino.
„Potrebno je bilo zaustaviti prodiranje enot 5. armadnega poveljstva ob podpori letalskega korpusa JA in preprečiti zavzetje mejnih prehodov. Barikade, ponekod branjene tudi s telesi domačinov, napadi na prodirajoče kolone, oboroženi spopadi, blokade vojašnic, zajetja in prebegi pripadnikov JA, raketiranja iz zraka s strani JA, pogajanja in še kaj, so postala stalnica vojne za Slovenijo. Tako kot drugod po Sloveniji smo tudi tukaj na območju Pomurja pa vse do Ormoža oz. na območju takratnega 73. Območnega štaba TO, vse to doživeli. Žal tudi utrpeli ogromno materialno škodo, imeli 6 ranjenih in ubita sta bila dva civilista, popotnik in psiholog Janez Svetina v Gornji Radgoni in prav tukaj v Radencih je bil smrtno ranjen Alojz Gaube, ki je pozneje , prav na dan, ko je Popov zapustil za seboj porušeno Gornjo Radgono, v bolnišnici tudi podlegel poškodbam strelnega orožja iz njegovega oklepnika“, je nadaljeval polkovnik Koračin, ki je zahvalil veteranom vojne za slovenijo, veteranom Sever, članom ZSČ, članom Združenja borcev za vrednote NOB, občanom občin Apač, Gornje Radgone, Sveti Jurij in Radencev, da prav na odhod Popova organizirajo tradicionalni spominski pohod in s tem ohranjajo spomin, na vse tisto kar so tukaj doživeli na poti do svoje lastne države.
Po njegovem prepričanju je prav tako, potrebno ohranjati in prenašati spomin na mlajše generacije, spomin na vse tisto, kar smo doživeli in tudi z orožjem v roki izbojevali v naši zgodovini. „Pripadniki 72. brigade SV se zavedamo svojih korenin in tradicij, tudi teh, ki smo jih podedovali na območju Vzhodnoštajerske pokrajine TO iz leta 1991. Smo zelo ponosni na to in prepričan sem, da jih bomo skupaj z vami ohranjali, tudi v prihodnje“, je zaključil slavnostni govornik v Radencih, polkovnik Franc Koračin, ki se je ob koncu, skupaj z vsemi udeleženci slovesnosti preselil na teraso bližnjega hotela Radin, na kozarec dobre kapljice in odličen golaž..., ter obujanje spominov z mojimi bojnimi tovariši na dogodke iz osamosvojitvene vojne leta 1991.
Zadnje novice
