Vsem je jasno, kdo je bil agresor, razen...
- 08.07.2017
S 16. pohodom ob meji med Gornjo Radgoni in Radenci se je kakšnih 150 veteranov in drugih pohodnikov spomnilo odhoda JLA iz teh koncev.
V ponedeljek (3.7.2017) je minilo natanko 26 let odkar so vojaki JLA zapustili mejni prehod v Gornji Radgoni, ki so ga med osamosvojitveno vojno imeli slab teden dni pod svojim nadzorom. S tem so pravzaprav dokončno in za vedno zapustili mesto Gornja Radgona in sploh radgonsko območje. In v spomin na ta dogodek Območno združenje veteranov vojne za Sloveniji, Policijsko veteransko društvo "Sever", Združenje slovenskih častnikov – OO Gornja Radgona, Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, pod pokroviteljstvom občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici in Apače, vsako leto pripravljajo tradicionalni spominski »pohod ob meji«. Slednji vsako leto poteka izmenično iz Gornje Radgone proti Radencem in v nasprotni strani, letošnji, 16. pohod pa je potekal od Gornje Radgone do Radencev.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 26 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, a je letos mogoče tudi zaradi velike vročine, le obisk bil nekoliko manjši. Kljub temu je vse minilo v najboljšem redu. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi ponedeljek v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni. V odsotnosti visokih predstavnikov radgonske občine, sta udeležence pohoda in 19 praporščakov pozdravila Dušan Zagorc in Nikolaj Brus iz OZ VVS Gornja Radgona, predstavniki vseh organizatorjev in častni občan Gornje Radgone Vinko Rous so položili venec na spominsko obeležje, nato pa se je kolona kakšnih 150 pohodnikov vseh starosti, pod vodstvom Jožeta Vaupotiča (OZ SČ) in Miha Strha (Borci za vrednote NOB), ob reki Muri podala proti Radencem. Kljub vročini in komarjem, se je pohodnikom med potjo pridružilo še kar nekaj pohodnikov, tako da jih je v Radence prišlo že okoli 200. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač, Lenarta in Benedikta, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Gornje Radgone.
Pod nepisanim geslom: „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, kjer se pozdravlja s spoštovani gospodje in tovariši, se je pohoda udeležilo tudi veliko gostov, iz vojaških in političnih krogov, predvsem tisti, ki so pred dobrim četrtletjem kaj pomenili v vodenju TO, milice, lokalnih skupnosti, visoki predstavniki vojske in veteranskih združenj... Vse skupaj jih jih je pri spominskem obeležju v Radencih dočakal kulturniki (mažoretke iz Bakovcev, Ljudski pevci Vrelec iz Radencev, pianist Valter Klemenčič in solistka Jana Zamuda), ter voditeljica programa Jasna Divjak. Pred položitvijo venca na spominsko obeležje ubitemu Alojzu Gaubetu, sta prisotne pozdravila radenski župan Janez Rihtarič in Nikolaj Brus, predsednik OZ VVS Gornja Radgona, kateremu je predsednik Zveze VVS, general Ladislav Lipič, mimogrede izročil visoko priznanje za dolgoletno delo v Zvezi VVS.
Zadnjo besedo pa je imel slavnostni govornik Mirko Rauter, vodja Uprave za obrambo pri MORS, enota Maribor, ki je med osamosvojitveno vojno bil poveljnik v Gornji Radgoni. Med pozdravom vseh prisotnih, predvsem soborcev in vseh aktivnih udeležencev v dogodkih, ki so omogočili osamosvojitev Slovenije, oz. so povezani z dogodki izpred 26 leti, je Rauter predvsem poudaril, da je vsakomur znano, kdo je leta 1991 v Gornji Radgoni bil agresor, le nekaterim ne. Sam je spregovoril o nekaj zgodovinskih dejstev iz osamosvojitvene vojne, kjer je nanizal vse kar se je dogajalo med Ormožem, Ljutomerom in Gornjo Radgoni. „Posamezniki različno gledamo na zgodovino, velikokrat si jo tudi različno prirejamo. Za dogodke okoli osamosvojitvene vojne si moramo biti enotni in jasni. Slovenci smo se z veliko večino na referendumu odločili, da želimo svojo samostojno in suvereno državo, ki bo enakopravna vsem državam v Evropi in svetu. JLA je bila agresor in s silo je želela preprečiti pravico Slovencev do suverene države. Pripadniki enot TO in Milice ter prostovoljci smo s svojim osebnim tveganjem in junaštvom pokazali, nočemo tujih gospodarjev na svoji zemlji. Teritorialna obramba je bila do leta 1991 organizirana v enotah v okviru občinskih štabov TO, v začetku junija pa so se občinski štabi združevali v Območne štabe TO“, je razložil Rauter, ki je omenil tudi nekaj nepotrebnih težav, ki jih je manj kot mesec dni pred napadom na Slovenijo, povzročila nova teritorialna in kadrovska organiziranost TO.
Slavnostni govornik je povedal tudi, da je TO Gornja Radgona v obdobju MSNZ v letu 1990 na treh tajnih lokacijah uspela skriti orožje, ki je potem v letu 1991 omogočilo popolnitev dveh jurišnih odredov, dveh diverzantskih vodov, ter po enega protidiverzanskega in pontonirskega voda. Omenil je vse, ki so sodelovali v obrambi Gornje Radgone in dejal, da nikakor ne smemo pozabiti tudi podpore z druge strani meje. Avstrijske vojaške enote pod poveljstvom brigadirja Puntigamerja so bile ves čas v bojni pripravljenosti. Potem, ko je predstavil celotno petdnevno dogajanje na radgonskem območju je Rauter posebno poudaril: „V popoldanskih urah 2.7.1991 enote TO in skupina prostovoljcev, ki je delovala pod poveljem TO izvedejo napad na mejni prehod. Popov silovito odgovori z vsem orožjem, kar ga je imel. Posledice so bile hude (porušen zvonik na cerkvi, poškodovane hiše), ranjen prostovoljec. Skoraj istočasno kot napad iz grajskega hriba enote TO in Milice, ki so bile v blokadi stražnice izvedejo napad. Vojaki s starešino so se predali. Vojaki so bili odpeljani v center Ivanjci, kjer so jih oskrbeli lovci in krajani Negove. V času napada na mejni prehod in stražnico sta v pomoč Popovu priletela dva aviona, rakete sta odvrgla nad Avtoradgono v smeri reke Mure. Posebni vod TO Lenart in skupina prostovoljcev poslana s strani 73. ObmŠTO Ljutomer v Radencih zaustavi kolono JA, ki je prihajala v pomoč Popovu. Kolona je bila v Radencih zaustavljena. Enota je uporabila protioklepna sredstva – uničeno je bilo oklepno vozilo na mostu, ranjen pripadnik JA, ki je bil oskrbljen v zdravilišču Radenci. Popov v večernih urah zapusti mesto Gornja Radgona in se vrne v kasarno Varaždin. Na mejnem prehodu v Gornji Radgoni ponovno zavihra Slovenska zastava“.
Mirko Rauter je ob koncu predstavil tudi svoje osebno gledanje na pravo resnico o dogodkih, ki se jih sedaj spominjamo, kjer je v mislih imel definicijo Karla von Klausewitza: »Vojna je nadaljevanje politike z nasilnimi sredstvi« ter zapis iz Wikipedije, kjer pravijo, da vojna agresija označuje bojni pohod ene države proti drugi državi na njenem teritoriju. Torej je jasno kdo je napadalec in kdo izvaja obrambno vojno. „Enota JA je izvajala bojni pohod iz ozemlja druge države s ciljem zavzeti mejni prehod Gornja Radgona na ozemlju suverene samostojne države RS. Oborožene strukture RS so na različne načine; tudi z orožjem želele preprečiti to dejanje, s ciljem obraniti suverenost in samostojnost RS. Iz tega sledi, da je bila enota JLA, ki je prodirala v Gornjo Radgono agresor. Nekaterim kvazi vojaškim teoretičnim strokovnjakom pa je celo uspelo prepričati druge strokovnjake na pravnem področju, da se je enota JLA v Radgoni branila in ni kriva za razdejanja in žrtve. Ta trditev bi lahko veljala le, če bi RS za zaščito svoje suverenosti poklicala na pomoč JLA. Nismo jih prosili za pomoč, zato tudi niso imeli kaj iskati na našem področju“, je dejal Rauter, ki je s tem izrazil svoje mnenje o oprostilni sodbi polkovniku JLA Berislavu Popovu.
Ker mestu in sploh območju Gornje Radgone pripada eno častnih mest pri osamosvajanju Slovenije pred 26 leti, je logično, da so tovrstni dogodki vedno dobrodošli in tudi dobro obiskani, a je letos mogoče tudi zaradi velike vročine, le obisk bil nekoliko manjši. Kljub temu je vse minilo v najboljšem redu. Na radgonskem območju je posebni odbor sestavljen iz vseh veteranskih združenj vse soglasno potrdil, in tako so se udeleženci letošnjega pohoda prvi ponedeljek v juliju, ob 18. uri zbrali pri spominskem obeležju „Nikoli več“ v Gornji Radgoni. V odsotnosti visokih predstavnikov radgonske občine, sta udeležence pohoda in 19 praporščakov pozdravila Dušan Zagorc in Nikolaj Brus iz OZ VVS Gornja Radgona, predstavniki vseh organizatorjev in častni občan Gornje Radgone Vinko Rous so položili venec na spominsko obeležje, nato pa se je kolona kakšnih 150 pohodnikov vseh starosti, pod vodstvom Jožeta Vaupotiča (OZ SČ) in Miha Strha (Borci za vrednote NOB), ob reki Muri podala proti Radencem. Kljub vročini in komarjem, se je pohodnikom med potjo pridružilo še kar nekaj pohodnikov, tako da jih je v Radence prišlo že okoli 200. Seveda pohodniki niso bili samo iz Radencev in Gornje Radgone, temveč tudi iz drugih krajev, zlasti iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Negove, Apač, Lenarta in Benedikta, čigavi teritorialci so leta 1991, poleg domačinov, bili aktivirani pri obrambi Gornje Radgone.
Pod nepisanim geslom: „V Gornji Radgoni, Pomurju in Slovenskih goricah ni ločevanj in delitev“, kjer se pozdravlja s spoštovani gospodje in tovariši, se je pohoda udeležilo tudi veliko gostov, iz vojaških in političnih krogov, predvsem tisti, ki so pred dobrim četrtletjem kaj pomenili v vodenju TO, milice, lokalnih skupnosti, visoki predstavniki vojske in veteranskih združenj... Vse skupaj jih jih je pri spominskem obeležju v Radencih dočakal kulturniki (mažoretke iz Bakovcev, Ljudski pevci Vrelec iz Radencev, pianist Valter Klemenčič in solistka Jana Zamuda), ter voditeljica programa Jasna Divjak. Pred položitvijo venca na spominsko obeležje ubitemu Alojzu Gaubetu, sta prisotne pozdravila radenski župan Janez Rihtarič in Nikolaj Brus, predsednik OZ VVS Gornja Radgona, kateremu je predsednik Zveze VVS, general Ladislav Lipič, mimogrede izročil visoko priznanje za dolgoletno delo v Zvezi VVS.
Zadnjo besedo pa je imel slavnostni govornik Mirko Rauter, vodja Uprave za obrambo pri MORS, enota Maribor, ki je med osamosvojitveno vojno bil poveljnik v Gornji Radgoni. Med pozdravom vseh prisotnih, predvsem soborcev in vseh aktivnih udeležencev v dogodkih, ki so omogočili osamosvojitev Slovenije, oz. so povezani z dogodki izpred 26 leti, je Rauter predvsem poudaril, da je vsakomur znano, kdo je leta 1991 v Gornji Radgoni bil agresor, le nekaterim ne. Sam je spregovoril o nekaj zgodovinskih dejstev iz osamosvojitvene vojne, kjer je nanizal vse kar se je dogajalo med Ormožem, Ljutomerom in Gornjo Radgoni. „Posamezniki različno gledamo na zgodovino, velikokrat si jo tudi različno prirejamo. Za dogodke okoli osamosvojitvene vojne si moramo biti enotni in jasni. Slovenci smo se z veliko večino na referendumu odločili, da želimo svojo samostojno in suvereno državo, ki bo enakopravna vsem državam v Evropi in svetu. JLA je bila agresor in s silo je želela preprečiti pravico Slovencev do suverene države. Pripadniki enot TO in Milice ter prostovoljci smo s svojim osebnim tveganjem in junaštvom pokazali, nočemo tujih gospodarjev na svoji zemlji. Teritorialna obramba je bila do leta 1991 organizirana v enotah v okviru občinskih štabov TO, v začetku junija pa so se občinski štabi združevali v Območne štabe TO“, je razložil Rauter, ki je omenil tudi nekaj nepotrebnih težav, ki jih je manj kot mesec dni pred napadom na Slovenijo, povzročila nova teritorialna in kadrovska organiziranost TO.
Slavnostni govornik je povedal tudi, da je TO Gornja Radgona v obdobju MSNZ v letu 1990 na treh tajnih lokacijah uspela skriti orožje, ki je potem v letu 1991 omogočilo popolnitev dveh jurišnih odredov, dveh diverzantskih vodov, ter po enega protidiverzanskega in pontonirskega voda. Omenil je vse, ki so sodelovali v obrambi Gornje Radgone in dejal, da nikakor ne smemo pozabiti tudi podpore z druge strani meje. Avstrijske vojaške enote pod poveljstvom brigadirja Puntigamerja so bile ves čas v bojni pripravljenosti. Potem, ko je predstavil celotno petdnevno dogajanje na radgonskem območju je Rauter posebno poudaril: „V popoldanskih urah 2.7.1991 enote TO in skupina prostovoljcev, ki je delovala pod poveljem TO izvedejo napad na mejni prehod. Popov silovito odgovori z vsem orožjem, kar ga je imel. Posledice so bile hude (porušen zvonik na cerkvi, poškodovane hiše), ranjen prostovoljec. Skoraj istočasno kot napad iz grajskega hriba enote TO in Milice, ki so bile v blokadi stražnice izvedejo napad. Vojaki s starešino so se predali. Vojaki so bili odpeljani v center Ivanjci, kjer so jih oskrbeli lovci in krajani Negove. V času napada na mejni prehod in stražnico sta v pomoč Popovu priletela dva aviona, rakete sta odvrgla nad Avtoradgono v smeri reke Mure. Posebni vod TO Lenart in skupina prostovoljcev poslana s strani 73. ObmŠTO Ljutomer v Radencih zaustavi kolono JA, ki je prihajala v pomoč Popovu. Kolona je bila v Radencih zaustavljena. Enota je uporabila protioklepna sredstva – uničeno je bilo oklepno vozilo na mostu, ranjen pripadnik JA, ki je bil oskrbljen v zdravilišču Radenci. Popov v večernih urah zapusti mesto Gornja Radgona in se vrne v kasarno Varaždin. Na mejnem prehodu v Gornji Radgoni ponovno zavihra Slovenska zastava“.
Mirko Rauter je ob koncu predstavil tudi svoje osebno gledanje na pravo resnico o dogodkih, ki se jih sedaj spominjamo, kjer je v mislih imel definicijo Karla von Klausewitza: »Vojna je nadaljevanje politike z nasilnimi sredstvi« ter zapis iz Wikipedije, kjer pravijo, da vojna agresija označuje bojni pohod ene države proti drugi državi na njenem teritoriju. Torej je jasno kdo je napadalec in kdo izvaja obrambno vojno. „Enota JA je izvajala bojni pohod iz ozemlja druge države s ciljem zavzeti mejni prehod Gornja Radgona na ozemlju suverene samostojne države RS. Oborožene strukture RS so na različne načine; tudi z orožjem želele preprečiti to dejanje, s ciljem obraniti suverenost in samostojnost RS. Iz tega sledi, da je bila enota JLA, ki je prodirala v Gornjo Radgono agresor. Nekaterim kvazi vojaškim teoretičnim strokovnjakom pa je celo uspelo prepričati druge strokovnjake na pravnem področju, da se je enota JLA v Radgoni branila in ni kriva za razdejanja in žrtve. Ta trditev bi lahko veljala le, če bi RS za zaščito svoje suverenosti poklicala na pomoč JLA. Nismo jih prosili za pomoč, zato tudi niso imeli kaj iskati na našem področju“, je dejal Rauter, ki je s tem izrazil svoje mnenje o oprostilni sodbi polkovniku JLA Berislavu Popovu.
Zadnje novice
