Prekmurje obeležilo 90-letnico združitve z matičnim narodom; Tveganje se ne sme dogajati na plečih ljudi; V Beltinci celotno slovensko vodstvo, s predsedniki države, vlade in parlamenta ter številnimi ministri in poslanic na čelu Beltinci, 16. avgusta - Bilo je 12. avgusta 1919, ko je takratna vojska Kraljevine SHS po odločitvi Sveta narodov vkorakala v Prekmurje in nato 19. avgusta v Beltincih predala oblast civilni upravi. Ta dan štejemo za dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Kljub vsemu, po besedah zgodovinarja, mag. Ferija Kuzmiča bode v oči dejstvo, da takratna osrednja Slovenija ni kazala posebnega zanimanja za priključitev Prekmurja k Sloveniji ter da so poleg Maistrovih sodelavcev dr. Slaviča in dr. Kovačiča k temu več prispevali drugi, kot recimo svetovno znani srbski znanstvenik Mihajlo Pupin...
Danes je temu nekoliko drugače vsaj če upoštevamo udeležbo najvišjih slovenskih državnikov na na državni proslavi ob 90. obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na proslavi pri beltinskem gradu, na kateri je bil slavnostni govornik predsednik Državnega zbora Pavel Gantar, so namreč bili tudi predsednik države Danilo Türk s soprogo Barbaro, premier Borut Pahor, ministri Igor Lukšič, Ljubica Jelušič in Majda Širca, predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, evropski poslanec Zoran Thaler, načelnik generalštaba SV generalmajor Alojz Šteiner in mnogi drugi.
Državni praznik (17. avgust), ki ni dela prost dan, zaznamujemo od leta 2006. Z njim se spominjamo, kako je leta 1919 oblast v pokrajini od vojaških voditeljev prevzel civilni upravitelj. Od prevratnih dogodkov v letu 1919 okroglih 90 let. »17. avgusta 1919 je na slovesnosti ob tem dogodku prisostvovalo več kot 20.000 Prekmurk in Prekmurcev, ki so želeli biti del tega zgodovinskega trenutka ter izraziti veselje in hvaležnost za osvoboditev izpod predolgo trajajoče tuje nadvlade«, je uvodoma dejal Pavel Gantar. S tem so se uresničile stoletne sanje mnogih generacij. V svojem govoru je predsednik državnega zbora spomnil na obdobje po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske, ko je tudi slovenski narod videl priložnost za uresničitev lastne nacionalne osvoboditve. Pri tem je poudaril tudi velike zasluge Matija Slaviča za ugoden razplet Pariške mirovne pogodbe, s katero smo uspeli priboriti ta del slovenskega etičnega ozemlja, ki je takrat pripadel novi državi Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Slavnostni govornik pa se je ozrl tudi na sedanjost. »Ne morem se izogniti prepričanju, da se o usodi najbolj znamenitega, za Prekmurje celo ikonskega podjetja »naše Mure«, ki je bila dolga desetletja znanilec razvoja, izrisujejo nove, širše in ne samo na to podjetje vezane odločitve. Od teh bo odvisno boljše življenje Prekmurk in Prekmurcev.« V zvezi s tem je izrazil dilemo: „Ali podaljševati obstoječe stanje, dokler je mogoče, z enim samim ciljem, da nam ne bi šlo slabše, kot nam gre danes; ali pa se oprijeti novih razvojnih razmišljanj in poti, ki bodo izkoristile speče potenciale, ki jih Prekmurje nedvomno ima. Pred takšno razvojno dilemo pa je postavljena vsa Slovenija, je opozoril. Lastnost"nove paradigme"je po njegovih besedah"ravno ta, da ga vnaprej ne moremo dobro prepoznati in natančno opredeliti. Pa vendar ne tavamo v temi. Opazujemo in vidimo lahko, kako so v nekaterih podobnih primerih ravnali drugje. Kako so šli skozi, recimo temu pekel, ki ga prinašajo spremembe".
Razvoj nekega mesta ali pokrajine je vse bolj odvisen od človekove ustvarjalnosti, je prepričan Gantar. Prav tako pa na to po njegovo vplivajo okoliščine medčloveške in družbene tolerance, večetnični značaj skupnosti, stik različnih kultur in dobra izobrazba. „Prav Prekmurje je tista naša pokrajina, ki ima te lastnosti izražene v večji meri kot marsikatero drugo območje v Sloveniji. Z izjemo izobrazbe. Če želimo izkoristiti razvojne potenciale, se moramo osvoboditi spon, znati tvegati in pri tem posebej paziti, da nakopičeno znanje, spretnosti in izkušnje ob prestrukturiranju podjetij ne zaidejo v pozabo, ampak da se oživijo na novih temeljih“, je ugotavljal predsednik DZ, ki je dodal, da se tveganje „ne sme dogajati na plečih ljudi, ki so že do sedaj plačali najvišjo ceno in so soočeni z negotovostmi, ki jih prinaša preobrazba. To tveganje je smiselno in bo lahko uspešno le, če bodo tisti, ki že danes in ne po lastni volji najbolj tvegajo in prenašajo bremena zatečenega stanja, v prihodnosti na boljšem in ne na slabšem. Tu je na potezi država, ki mora pomagati tistim, ki si sami zaradi različnih okoliščin ne morejo pomagati“.
Kljub temu Gantar verjame, da odgovori na razvojne dileme Prekmurja ležijo v Prekmurju"in nikjer drugje". A tudi država po njegovem prepričanju ne more gledati stran. Država mora biti „najmočnejša prav na robu“, saj bo lahko zdržala preizkušnje časa le, če bodo pritiske zdržali njeni robovi, kot se včasih označuje Prekmurje, je še dejal Gantar, ki je tudi spomnil, da so se Prekmurci pod tujim gospostvom dolga stoletja politično, gospodarsko in kulturno razvijali ločeno od matičnega naroda. Kljub temu pa so „narodno zavest in pripadnost slovenstvu ohranili vse do zgodovinsko pomembne priključitve k matičnemu narodu“.
Državna proslava se je nadaljevala z bogatim kulturnim programom z naslovom »Goristajenje 1919-2009«, ki sta ga zasnovala scenarist Feri Lainšček in režiser Igor Zupe, zajel pa je vsebino iz ustvarjalnega opusa glasbenika in pesnika Vlada Kreslina, enega izmed najvidnejših prekmurskih ustvarjalcev. Poleg njega so nastopili tudi Beltinska banda, Mali bogovi, Boris Cavazza, Irena Varga, folklorna skupina Emona, Policijski orkester...
Lepi proslavi, ki glede na scenarij, predvsem zanimiv kulturni program ter nagovor predsednika parlamenta Pavla Gantarja o gospodarskih težavah v regiji, lahko črno piko pripišemo le ob dejstvu, da tudi letos zraven ni bilo predstavnikov madžarske narodne skupnosti, ki očitno ne želijo praznovati z večinskim narodom.