ZNAMENITI RADGONČANI V POSEBNI ZLOŽENKI
- 10.10.2009
V okviru praznovanja 14. občinskega praznika občine Gornja Radgona so v Starem špitalu (muzeju) predstavili začetek ureditve zloženke „Znameniti Radgončani“. Organizatorja dogodka, kjer je štiri ...
Predstavili so prva štiri znamenita Radgončana: Trstenjaka, Krempla, Dajnka in Simoniča
V okviru praznovanja 14. občinskega praznika občine Gornja Radgona so v Starem špitalu (muzeju) predstavili začetek ureditve zloženke „Znameniti Radgončani“. Organizatorja dogodka, kjer je štiri radgonske velikane, ki so že našli mesto v radgonski Aleji velikih, predstavil literarni zgodovinar in publicist Franc Just, sta bila Radigoj, društvo za humanistična vprašanja in Zavod za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur. Omenjeni organizaciji Kultprotur in Radigoj bosta v kratkem izdala tudi priročno mapo z vložnimi listi o Radgončanih iz Aleje velikih, na katerih bodo predstavljeni bistveni podatki iz njihove biografije in bibliografije ter izbrani odlomki iz njihovih del. Gradivo bo izšlo v slovenskem in nemškem jeziku. Tako se ta mapa navezuje na že izdano zloženko o Apolonijini poti (opis turističnih destinacij v občini) in zloženko, ki jo je Kultprotur izdal v slovenščini in nemščini in nosi naslov Sprehod med portreti, kjer s pomočjo delčkov slik, ki visijo v Špitalu, obiskovalec sestavlja zgodbo o Radgoni iz vidika zgodovine – tekste je prispevala mlada radgonska zgodovinarka Mateja Močnik. Pomembno je omeniti, da se te zloženko motivno povezujejo v celoto preko risb akademskega slikarja Matjaža Gederja, ki je že izdal tudi tri razglednice z radgonskimi motivi. Oblikovalka zloženk pa je predsednica Likovnega društva Radgona, Eva Žula, sicer fotografka in slikarka.
Ob tokratni predstavitvi Znamenitih Radgončanov so prisotni slišali veliko znanih in manj znanih podatkov o: Antonu Trstenjaku, Antonu Kremplu, Petru Danjku in Francu Simoniču. Filozof, antropolog, psiholog in teolog, dr. Anton Trstenjak, je rojen leta 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, umrl pa 90 let pozneje, 1996 v Ljubljani. Po študiju na univerzi v Innsbrucku je najprej doktoriral iz filozofije, čez nekaj let pa še iz teologije na isti univerzi, vmes pa je bil leta 1931 v Mariboru posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu in Milanu (eksperimentalna psihologija). Službeno pot je začel kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru, v letih od 1940 do 1973 pa je bil profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Vmes je bil eno leto tudi gost profesor na univerzi v Montrealu in v ZDA. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu, na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ter na številnih mednarodnih kongresih psihologov. Od leta 1953 je bil reden član Mednarodnega združenja za uporabno psihologijo v Parizu, od leta 1979 član SAZU, ter od leta 1993 član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu, več let pa tudi predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije. Napisal je 47 knjig v slovenščini in v tujih jezikih, ter nad 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Na področju psihologije barv je opravil več pomembnih empiričnih raziskav in se s tem uveljavil v svetovnem merilu. Premogel je tako rekoč enciklopedični pregled na celoto psihologije v svojem času. Posamezna specialna psihološka vprašanja in usmeritve je vedno obravnaval v okviru celostne podobe osebnega človeka. Prav to je njegovim psihološkim tekstom dajalo tudi antropološki značaj.
Na vprašanje kdo ali kaj je človek je iskal odgovore v monografijah Človek bitje prihodnosti, Človek končno in neskončno bitje, v zbirki razprav Za človeka gre in v knjigi Hoja za človekom. V knjigi Skozi prizmo besede je skušal razumeti in doumeti umetniško ustvarjalnost in jezikovno izražanje. Veliko je pisal o slovenskem narodu, posebej še o značaju Slovencev v posameznih pokrajinah, ter o možnostih preživetja in napredka številčno majhnih narodov. Najpomembnejši deli s tega področja sta knjigi Misli o slovenskem človeku in O slovenskem človeku in koroški duši. V uvodni besedi h knjigi Misli o slovenskem človeku je Tone Pavček zapisal, da Trstenjak pripoveduje o slovenskem človeku z vednostjo psihologa, s pronicljivostjo misleca in z razumevanjem humanista in narodnjaka, ki je vse svoje življenje hodil za človekom, ta pa je bil predvsem in zlasti Slovenec. Poljudnih knjig o življenjski psihologiji in antropologiji je napisal 9 (Med ljudmi, Človek v ravnotežju itd.). V njih praviloma prihaja do izraza tudi religiozna dimenzija človeka, ki je Trstenjak nikoli in nikjer ni skrival in tudi ne vsiljeval. Kot izredno strpen človek je verjel, da je resničnost smiselna celota, sistem, v katerem ima vse svoje mesto in vrednost. S svojo življenjsko usmerjenostjo je prepoznavno obogatil miselni in duhovni svet slovenskega naroda.
Anton Krempl, slovenski narodni buditelj, duhovnik, zgodovinar, pesnik in pisatelj je očetu Mihaelu Kremplu in materi Magdaleni, rojen 29.1.1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni, umrl pa 21.12.1844 pri Mali Nedelji. Izhajal je iz revne najemniške družine. Za krstnega botra mu je bil kaplan Anton Bohanec. Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, potem pa se je po zaslugi botra vpisal na gimnazijo v Mariboru. Gimnazijo je nadaljeval v Gradcu, kjer se je leta 1811 vpisal na bogoslovje. Že v tretjem letniku je bil posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije je šel za kaplana v Svetinje pri Ljutomeru, že čez pol leta pa so ga premestili v Ormož. Tekom svojega življenja je služboval še na Ptuju, Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah in nazadnje pri Mali Nedelji. Ko je Krempl študiral v Gradcu, so tam začeli poučevati slovenski jezik. Prvi graški profesor slovenščine Janez Nepomnik Primic je zbiral okrog sebe slovenske bogoslovce ter jih navduševal za slovenski jezik. Tudi Krempl se je pridružil tem bogoslovcem in se vneto učil materinščine. V Gradcu se je tudi izoblikovalo njegovo zanimanje za zgodovinopisje, ki ga je s predavanji spodbudil Albert Muchar. Ko je Anton Krempl končal šolanje, je začel s službovanjem kot kaplan. Njegov prvi župnik je bil Mihael Jaklin, ki ima največje zasluge, da je Krempl oblikoval narodno zavest. Spodbujal ga je, da je vadil pisanje in izgovarjavo slovenščine. Ko je bil Anton premeščen v Ormož, je začel s prvimi pisateljskimi poskusi v materinem jeziku. Na Ptuju je bil najprej kaplan, nato pa nadžupnikova desna roka. Ko je Krempl prevzel v upravljanje župnijo sv. Lovrenca, je bilo tam vse zapuščeno, zato je obnovil cerkev in župnišče. Krempl je bil tudi odločen govornik, a ga je nekaj ljudi kljub temu in prav zato sovražilo in preganjalo. Ni mu preostalo drugega, kot da zamenja delovno mesto in tako se je preselil k Mali Nedelji Anton Krempl je bil tudi pesnik in pisatelj, pisal je namreč pesmi, pridige, molitvenike in šolske učbenike. Njegovo najpomembnejše delo je zagotovo Dogodivščine štajerske zemlje, saj je prva obsežnejša zgodovinska knjiga v slovenskem jeziku. V tej knjigi se Krempl ni osredotočil samo na politiko, temveč se je ukvarjal tudi z verskim, kulturnim in vsakdanjim življenjem Slovencev. Knjiga prav gotovo ni brez napak, vendar jo je potrebno jemati kot produkt, ki je nastal v zgodnejšem obdobju proučevanja zgodovine v slovenskih pokrajinah...
Peter Dajnko, slovenski duhovnik, čebelar, pisatelj in jezikoslovec je rojen 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, umrl pa 22.2.1873 pri Mali Nedelji. V začetku 19. stoletja je poskušal uvesti novo pisavo imenovano dajnčica. Po končani gimnaziji v Mariboru študiral teologijo in filozofijo v Gradcu, kjer je študij je končal leta 1814. Po posvečenju je bil najprej kaplan v Gornji Radgoni, pozneje pa župnik in dekan pri Veliki Nedelji. Nekaj časa je bil tudi okrožni šolski nadzornik. Leta 1824 je izdal (v nemščini) knjigo Lehrbuch der windischen Sprache = Učbenik slovenskega jezika. Knjiga je pravzaprav slovnica vzhodnoštajerske slovenščine. V tej knjigi je Dajnko predstavil tudi svoje poglede na pravopis in uvedel poseben črkopis, ki ga po njem imenujemo dajnčica. To pisavo je potem uporabljal v svojem obsežnem delu, ki zajema šolske učbenike, nabožno literaturo in tudi nekaj strokovne literature. Med strokovno literaturo velja posebej omeniti knjigo Čelarstvo (pravzaprav v dajnčici Чelarstvo), ki je prva knjiga o čebelarstvu napisana v slovenščini. V letih 1834-1839 so dajnčico ukinili. Nadomestila jo je gajica, ki jo Slovenci uporabljamo še zdaj. Dajnkova rojstna hiša danes velja za lokalno znamenitost, saj je ena od redkih dobro ohranjenih tipično panonskih hiš izdelanih iz tramov in obdanih z ilovico ter kritih s slamo. V hiši je etnološka zbirka in zbirka Petra Dajnka.
Franc Simonič, slovenski bibliograf in literarni zgodovinar je rojen 2.10.1847 v Ivanjkovcih, umrl pa 14.7.1919 v Gornji Radgoni. Rodil se je v kmečki družini. Prvi dve leti osnovne šole je obiskoval pri Svetinjah, da pa bi se za nadaljnji študij naučil nemščine, so ga starši poslali v Gornjo Radgono, kjer je stanoval v hiši staršev svoje bodoče žene Roze Mauko. Tu je dokončal tretji in četrti razred. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in maturiral 1869, ko se je vpisal na študij zgodovine in slavistike v Gradcu. Študij je dokončal 1876. Prvo službo je nastopil 1874 v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu in 1876 doktoriral iz zgodovine Babenberžanov. Med 1877 in 1907 je služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju, kjer je bil med drugim referent za slavistiko, zgodovino in zemljepis, od 1894 vrhovni revizor katalogov, od 1898 pa tudi kustos in vodja knjižnice. V času, ko je služboval v dunajski univerzitetni knjižnici, se je odločil za nakup hiše na Štajerskem, na ženino željo pa je kasneje kupil še hišo v Gornji Radgoni, kjer je živel do smrti.
Svoje življenjsko delo je posvetil bibliografiji. V zbirki Die Völker Österreich-Ungarns (Ljudstva Avstro-Ogrske) iz 1881 je izšel njegov članek o slovenski in kajkavski književnosti, 1898 je sodeloval pri Grassaurjevem priročniku, na lastno pobudo pa je pričel zbirati in sistematično urejati slovensko knjižno produkcijo od prve Trubarjeve knjige do leta 1900. Med 1903 in 1905 je pri Slovenski matici v delih izšla njegova Slovenska bibliografija. To je prva in do sedaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini. Poleg knjig v delu opisuje še časopisje, muzkalije in zemljevide, vsega okoli 5000 abecedno razvrščenih bibliografskih enot. Po metodi in kakovosti delo dosega raven sodobnih nacionalnih bibliografij, po izčrpnosti pa je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj po oceni strokovnjakov zajema vsaj 75 % slovenske knjižne produkcije za obdobje 350 let. Nekaj dopolnil sta prispevala še Janko Šlebinger, ki je bil njegov zet in Avgust Pirjavec. Načrtovanega 2. dela bibliografije, ki naj bi obsegal članke ni uspel dokončati...
Ob tokratni predstavitvi Znamenitih Radgončanov so prisotni slišali veliko znanih in manj znanih podatkov o: Antonu Trstenjaku, Antonu Kremplu, Petru Danjku in Francu Simoniču. Filozof, antropolog, psiholog in teolog, dr. Anton Trstenjak, je rojen leta 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni, umrl pa 90 let pozneje, 1996 v Ljubljani. Po študiju na univerzi v Innsbrucku je najprej doktoriral iz filozofije, čez nekaj let pa še iz teologije na isti univerzi, vmes pa je bil leta 1931 v Mariboru posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu in Milanu (eksperimentalna psihologija). Službeno pot je začel kot katehet na realni gimnaziji v Mariboru, v letih od 1940 do 1973 pa je bil profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Vmes je bil eno leto tudi gost profesor na univerzi v Montrealu in v ZDA. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu, na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ter na številnih mednarodnih kongresih psihologov. Od leta 1953 je bil reden član Mednarodnega združenja za uporabno psihologijo v Parizu, od leta 1979 član SAZU, ter od leta 1993 član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu, več let pa tudi predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije. Napisal je 47 knjig v slovenščini in v tujih jezikih, ter nad 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Na področju psihologije barv je opravil več pomembnih empiričnih raziskav in se s tem uveljavil v svetovnem merilu. Premogel je tako rekoč enciklopedični pregled na celoto psihologije v svojem času. Posamezna specialna psihološka vprašanja in usmeritve je vedno obravnaval v okviru celostne podobe osebnega človeka. Prav to je njegovim psihološkim tekstom dajalo tudi antropološki značaj.
Na vprašanje kdo ali kaj je človek je iskal odgovore v monografijah Človek bitje prihodnosti, Človek končno in neskončno bitje, v zbirki razprav Za človeka gre in v knjigi Hoja za človekom. V knjigi Skozi prizmo besede je skušal razumeti in doumeti umetniško ustvarjalnost in jezikovno izražanje. Veliko je pisal o slovenskem narodu, posebej še o značaju Slovencev v posameznih pokrajinah, ter o možnostih preživetja in napredka številčno majhnih narodov. Najpomembnejši deli s tega področja sta knjigi Misli o slovenskem človeku in O slovenskem človeku in koroški duši. V uvodni besedi h knjigi Misli o slovenskem človeku je Tone Pavček zapisal, da Trstenjak pripoveduje o slovenskem človeku z vednostjo psihologa, s pronicljivostjo misleca in z razumevanjem humanista in narodnjaka, ki je vse svoje življenje hodil za človekom, ta pa je bil predvsem in zlasti Slovenec. Poljudnih knjig o življenjski psihologiji in antropologiji je napisal 9 (Med ljudmi, Človek v ravnotežju itd.). V njih praviloma prihaja do izraza tudi religiozna dimenzija človeka, ki je Trstenjak nikoli in nikjer ni skrival in tudi ne vsiljeval. Kot izredno strpen človek je verjel, da je resničnost smiselna celota, sistem, v katerem ima vse svoje mesto in vrednost. S svojo življenjsko usmerjenostjo je prepoznavno obogatil miselni in duhovni svet slovenskega naroda.
Anton Krempl, slovenski narodni buditelj, duhovnik, zgodovinar, pesnik in pisatelj je očetu Mihaelu Kremplu in materi Magdaleni, rojen 29.1.1790 na Poličkem Vrhu pri Gornji Radgoni, umrl pa 21.12.1844 pri Mali Nedelji. Izhajal je iz revne najemniške družine. Za krstnega botra mu je bil kaplan Anton Bohanec. Ljudsko šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, potem pa se je po zaslugi botra vpisal na gimnazijo v Mariboru. Gimnazijo je nadaljeval v Gradcu, kjer se je leta 1811 vpisal na bogoslovje. Že v tretjem letniku je bil posvečen v duhovnika. Po končanem študiju teologije je šel za kaplana v Svetinje pri Ljutomeru, že čez pol leta pa so ga premestili v Ormož. Tekom svojega življenja je služboval še na Ptuju, Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah in nazadnje pri Mali Nedelji. Ko je Krempl študiral v Gradcu, so tam začeli poučevati slovenski jezik. Prvi graški profesor slovenščine Janez Nepomnik Primic je zbiral okrog sebe slovenske bogoslovce ter jih navduševal za slovenski jezik. Tudi Krempl se je pridružil tem bogoslovcem in se vneto učil materinščine. V Gradcu se je tudi izoblikovalo njegovo zanimanje za zgodovinopisje, ki ga je s predavanji spodbudil Albert Muchar. Ko je Anton Krempl končal šolanje, je začel s službovanjem kot kaplan. Njegov prvi župnik je bil Mihael Jaklin, ki ima največje zasluge, da je Krempl oblikoval narodno zavest. Spodbujal ga je, da je vadil pisanje in izgovarjavo slovenščine. Ko je bil Anton premeščen v Ormož, je začel s prvimi pisateljskimi poskusi v materinem jeziku. Na Ptuju je bil najprej kaplan, nato pa nadžupnikova desna roka. Ko je Krempl prevzel v upravljanje župnijo sv. Lovrenca, je bilo tam vse zapuščeno, zato je obnovil cerkev in župnišče. Krempl je bil tudi odločen govornik, a ga je nekaj ljudi kljub temu in prav zato sovražilo in preganjalo. Ni mu preostalo drugega, kot da zamenja delovno mesto in tako se je preselil k Mali Nedelji Anton Krempl je bil tudi pesnik in pisatelj, pisal je namreč pesmi, pridige, molitvenike in šolske učbenike. Njegovo najpomembnejše delo je zagotovo Dogodivščine štajerske zemlje, saj je prva obsežnejša zgodovinska knjiga v slovenskem jeziku. V tej knjigi se Krempl ni osredotočil samo na politiko, temveč se je ukvarjal tudi z verskim, kulturnim in vsakdanjim življenjem Slovencev. Knjiga prav gotovo ni brez napak, vendar jo je potrebno jemati kot produkt, ki je nastal v zgodnejšem obdobju proučevanja zgodovine v slovenskih pokrajinah...
Peter Dajnko, slovenski duhovnik, čebelar, pisatelj in jezikoslovec je rojen 23.4.1787 v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, umrl pa 22.2.1873 pri Mali Nedelji. V začetku 19. stoletja je poskušal uvesti novo pisavo imenovano dajnčica. Po končani gimnaziji v Mariboru študiral teologijo in filozofijo v Gradcu, kjer je študij je končal leta 1814. Po posvečenju je bil najprej kaplan v Gornji Radgoni, pozneje pa župnik in dekan pri Veliki Nedelji. Nekaj časa je bil tudi okrožni šolski nadzornik. Leta 1824 je izdal (v nemščini) knjigo Lehrbuch der windischen Sprache = Učbenik slovenskega jezika. Knjiga je pravzaprav slovnica vzhodnoštajerske slovenščine. V tej knjigi je Dajnko predstavil tudi svoje poglede na pravopis in uvedel poseben črkopis, ki ga po njem imenujemo dajnčica. To pisavo je potem uporabljal v svojem obsežnem delu, ki zajema šolske učbenike, nabožno literaturo in tudi nekaj strokovne literature. Med strokovno literaturo velja posebej omeniti knjigo Čelarstvo (pravzaprav v dajnčici Чelarstvo), ki je prva knjiga o čebelarstvu napisana v slovenščini. V letih 1834-1839 so dajnčico ukinili. Nadomestila jo je gajica, ki jo Slovenci uporabljamo še zdaj. Dajnkova rojstna hiša danes velja za lokalno znamenitost, saj je ena od redkih dobro ohranjenih tipično panonskih hiš izdelanih iz tramov in obdanih z ilovico ter kritih s slamo. V hiši je etnološka zbirka in zbirka Petra Dajnka.
Franc Simonič, slovenski bibliograf in literarni zgodovinar je rojen 2.10.1847 v Ivanjkovcih, umrl pa 14.7.1919 v Gornji Radgoni. Rodil se je v kmečki družini. Prvi dve leti osnovne šole je obiskoval pri Svetinjah, da pa bi se za nadaljnji študij naučil nemščine, so ga starši poslali v Gornjo Radgono, kjer je stanoval v hiši staršev svoje bodoče žene Roze Mauko. Tu je dokončal tretji in četrti razred. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru in maturiral 1869, ko se je vpisal na študij zgodovine in slavistike v Gradcu. Študij je dokončal 1876. Prvo službo je nastopil 1874 v Štajerski deželni knjižnici v Gradcu in 1876 doktoriral iz zgodovine Babenberžanov. Med 1877 in 1907 je služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju, kjer je bil med drugim referent za slavistiko, zgodovino in zemljepis, od 1894 vrhovni revizor katalogov, od 1898 pa tudi kustos in vodja knjižnice. V času, ko je služboval v dunajski univerzitetni knjižnici, se je odločil za nakup hiše na Štajerskem, na ženino željo pa je kasneje kupil še hišo v Gornji Radgoni, kjer je živel do smrti.
Svoje življenjsko delo je posvetil bibliografiji. V zbirki Die Völker Österreich-Ungarns (Ljudstva Avstro-Ogrske) iz 1881 je izšel njegov članek o slovenski in kajkavski književnosti, 1898 je sodeloval pri Grassaurjevem priročniku, na lastno pobudo pa je pričel zbirati in sistematično urejati slovensko knjižno produkcijo od prve Trubarjeve knjige do leta 1900. Med 1903 in 1905 je pri Slovenski matici v delih izšla njegova Slovenska bibliografija. To je prva in do sedaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini. Poleg knjig v delu opisuje še časopisje, muzkalije in zemljevide, vsega okoli 5000 abecedno razvrščenih bibliografskih enot. Po metodi in kakovosti delo dosega raven sodobnih nacionalnih bibliografij, po izčrpnosti pa je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj po oceni strokovnjakov zajema vsaj 75 % slovenske knjižne produkcije za obdobje 350 let. Nekaj dopolnil sta prispevala še Janko Šlebinger, ki je bil njegov zet in Avgust Pirjavec. Načrtovanega 2. dela bibliografije, ki naj bi obsegal članke ni uspel dokončati...
Zadnje novice
