Bili smo povabljeni na praznovanje 80 letnice Pepce – Jožefe Maluckov iz Vratje vasi. Povabili sta nas predstavnici KORK Stogovci Milka Patekar in svetnica občine Apače Majda Jerebic. Ker smo bili tisti dan zasedeni, smo našo sogovornico obiskali pozneje na njenem sedanjem domu. Stik z njo nam je pripravil njen nečak Tomi Bevk, ki nam je poslal tudi fotografijo iz njenega slavja, katerega so ji pripravile sestre in brat, ter njeni nečaki. O tem bomo kaj več povedali pozneje. Življenje njenih generacij je bilo težko. Mnoge je zaznamovala druga svetovna vojna. Tako tudi njo. Kakor mnoge številčne družine, je tudi njihova živela od male posesti. Rodila se v družini Doberšek, 11. marca 1927 leta, v Babni Gori pri Šmarju pri Jelšah. V družini se je rodilo 5 otrok: Tončka, Franc, Micka, Matilda in naša sogovornica Jožefa. Ker jim je ob koncu vojne letalska bomba porušila hišo, ob njej so imeli 2 ha zemlje, so jih kot koloniste poslali v Vojvodino v kraj Velika Greda, kjer so jim dodeli hišo, ki so jo izpraznili pregnani Nemci. Na manjši posesti so redili po dve kravi, za obdelavo zemlje pa so gojili par konjev. Toda staršem življenje v tej ravnici ni ugajalo. Neugodna klima jim je načela zdravje, zato se po 3 letih podali nazaj v Slovenijo. Tedaj so jim v Vratji Vasi dodelili stanovanjsko hišo, ki so jo pred njimi izpraznili kolonisti, pisali so se Kolar, ki so se odselili v Ljubljano. Zaposlitev so starši dobili v tedanji kmetijski zadrugi. Ob ukinitvi zadrug, leta 1953, so jim dodelili 2 ha zemlje in hišo v trajno last. Našo sogovornico Jožefo življenjska pot ni vodila nazaj v Slovenijo, kajti takoj, ko je prišla s starši v Vojvodino se je poročila s tedanjim policistom. V družini sta se ji rodili dve hčerki Nataša, ki je umrla stara 52 let, in Slavica, ki živi v Vršcu. Slavica si je ustvarila družino in jo je obdarila z vnukom Nenadom. Kot smo v uvodu povedali, je v Vojvodini živela 58 let. Toda zgodilo se je, da je v Vršcu zapustila hišo in sedaj živi v Vratji Vasi. »Po precejšnjih mukah sem, si preskrbela potni list za obisk svojih sester in brata v Sloveniji. Pravzaprav trije živijo v Vratji Vasi, le sestra Matilda živi v 8 km oddaljenem kraju pri Cmureku v Avstriji. Toda, ko sem prišla k njim na obisk sem zbolela. Zaradi osteoporoze so mi morali vstavili umetni kolk. Imela sem srečo, da so me sestre in brat tako lepo sprejeli. Vsi mi pomagajo, da lahko živim tukaj v Sloveniji. Sestra Matilda mi je odstopila svoj vikend, ki ga je uredila na domačiji staršev, brat mi je pomagal, da sem si uredila državljanstvo in vse potrebno za stalno bivanje v Sloveniji. Sestra Tončka mi je več kot rti mesece stregla, ko sem negibna ležala v postelji. Skratka vsem, tudi nečakom, ki so me tako lepo sprejeli in mi vseskozi pomagajo, posebno s prevozi, se iskreno zahvaljujem.« Tu je naša sogovornica za nekaj časa utihnila, kajti oči so ji zalile solze. Nadaljevala je: »Joj koliko poti so morali opraviti moji, da so mi pomagali na noge. Brez njih nikoli ne bi shodila. Hčerka je predaleč, da bi mi lahko pomagala, čeprav je medicinska sestra. Ne morem pozabiti, da so mi sestre in brat, ter nečaki, pripravili tako lepo praznovanje mojega 80. rojstnega dne. Če dovolite, se jim tem potom iskreno zahvaljujem. Srečna sem, da na stara leta nisem ostala sama in zavržena.« Jožefa bi se vrnila v Vojvodino, toda zaradi slabega zdravja si ne upa. Tukaj ima pomoč pri že omenjenih. Tolaži se, da jo hčerka s sinom vsaj enkrat letno obišče. Ob pogovoru smo opazili, da je ohranila slovenski jezik, čeprav z naglasom iz rojstnega kraja. Kot nam je povedala je slovenskega jezika učila tudi hčerki, nekaj sta se ga naučili tudi ob obiskih sorodnikov v Sloveniji.