Tisti malo starejši se še spominjajo časov, ko so mnogi Slovenci prek zelene meje z Avstrijo in Italijo pobegnili v Svet. Eni so šli, da so se rešili pred političnim pregonom, drugi zato, da bi na drugi strani meje našli obljubljeno deželo, kjer se sedita med in mleko. Ob tem se je treba vživeti v čas po vojni, ko je vladalo vsesplošno pomanjkanje, ko še ljudje nisi imeli dovolj za dostojno preživetje. Z eno izmet takih smo se srečali na zlati poroki zakoncev Elizabete in Ignaca Kukovec iz Kutinc pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Na njuno poroko je iz Avstralije prišla sestra neveste Angela Dodič. Tedaj smo se dogovorili za srečanje, na katerem bo nam povedala svojo življenjsko zgodbo odhoda v Svet. Angela Dodič, se je rodila v kmečki družini Frančiške in Franca Kajnih v Grabonošu 30. maja 1938. leta. V družini se je rodilo pet otrok, od katerih živijo le trije. Vse do smrti svoje matere, leta 1956, je živela mirno kmečko življenje. Starši so jo imeli za naslednico kmetije. Toda mamina smrt je spremenila njeno življenje. »Bilo mi je 18 let, ko mi je umrla mama. Bila sem še otrok. Tedaj otroci nismo tako hitro odraščali. Vseeno sem zaslutila, da se v hiši nekaj dogaja. Oče se je na skrivaj srečeval z neko vdovo. Po naključju sem izvedela, da se nameravata poročiti. To me je prizadelo. Na noben način nisem hotela živeti z mačeho. Sklenila sem, da bom pobegnila od doma. Toda kam? Edina pot je vodila prek meje v Avstrijo. Srečala sem se s sošolko Cilko Sobočan iz Spodnjih Ivanjec, ki je s svojim fantom iz Stavešinec, imena ne vem več, nameravala pobegniti v Avstrijo. Dogovorili smo se, da se odpeljemo s kolesi k Cilkinim sorodnikom v Gederovce in od tam prečkamo zeleno mejo. Preden smo se podali na pot smo se dogovorili, kako bomo govorili, če nas ujamejo, ko bomo prečkali mejo. Naš izgovor je bil, da gremo na obisk Cilkinim Sorodnikom v Gederovce. Sama sem vzela očetovo kolo, fant pa je na kolesu peljal Cilko. Kot smo ugotovili nas je oče, vsaj mene, na policiji prijavil, da nameravam prestopiti mejo. Na mostu v Radencih so nas ustavili in legitimirali policisti. Spraševali so nas, kam smo namenjeni. Pregledali so nam žepe in nas spustili. Toda niso nas izpustili iz oči. Zasledovali so nas. V neki vasi, kje je bilo ne morem reči, ker je bila že noč, so nas iznenada ustavili. Tedaj sta Cilka in njun fant pobegnila v noč. Jaz jih nikoli več nisem videla. Mene je policaj, govoril je srbsko, peljal v Mursko Soboto na zaslišanje. V robčku sem imela naslove, kje se moram javiti v Avstriji. Da bi se ga znebila, sem si formalno obrisala nos, ter tako dala v usta listek, ki je bil oblikovan v kroglico, z naslovi in ga požrla. Vedela sem, da bi bil to dokaz, da sem res hotela pobegniti. Na mizo sem zložila vse kar sem imela v žepu, rožni venec, molitvenik in 22.000 dinarjev. Ko sem bila zaslišana so mi vse vrnili, zmanjkala sta le dva tisočaka. Kot sem pozneje ugotovila, me je oče naznanil zato, da bi mi preprečil pobeg. Ovadil me je, da sem mu ukradla kolo. Ker sem kolo nameravala odvreči, sem pod sedež napisala očetov naslov, da bi lahko najdeno kolo vrnili v Grabonoš.« Angeli tokrat ni uspelo. Toda želja po pobegu je bila še močnejša. Končno ji je tudi uspelo. Drugi pobeg je uspel. To se je zgodilo 4. julija 1957. »Natančno se spominjam dneva, ko sem pri avstrijski družini Pertoci, ki so bili sorodniki prijateljice Cilke, bila toplo sprejeta. Dali so mi jesti. Tam sem se uredila in se odpravila na policijo. Po treh dneh zaslišanja so me poslali v zbirni center za begunce, rekli so lager, v Lipnico. Po treh mesecih sem dobila delo v mlinu na kanalu Mure blizu avstrijske Radgone. Moj cilj je bila Avstralija. To se je tudi zgodilo, saj sem 4. decembra 1957 z ladjo Roma iz Genove, s 1.500 potniki, odpotovala v Avstralijo. Cilj potovanja je bilo mesto Melbourne, kamor smo pripotovali 29. decembra 1957. leta. Tam sem 3 mesece živela v lageru Boneillo, delala pa kot čistilka na privatni osnovni in srednji šoli. Decembra 1958 sem se preselila v Adelaido, kjer sem si našla delo v bolnišnici in se usposobila za bolničarko. Po naklučju, na novo leto pri slovenski maši, sem spoznala moža Danila Dodiča, ki je bil doma iz primorske in je ravno tako pobegnil kot jaz. Poročila sva se 1960 leta, v zakonu pa so se nama rodili trije otroci Sonja, Franc in David. Mož mi je že umrla, razveseljujejo pa me 4 vnuki.« Sedaj, ko je Angela v pokoju, ima več možnosti obiska domovine, v katero se rada vrača. »Nam, ki smo odšli mladi v svet, ni lahko pozabiti domovine. Še sreča, da imamo v Adelaidi svoj Slovenski dom, kjer se zbiramo Slovenci. Obiskujemo tudi slovenske maše in beremo slovenske časopise. Dragocena sta nam bila Naša Gruda in Slovenija Svet. Škoda, da jih ni več. Rada obiščem tudi domovino. Prvič sem jo obiskala leta 1977, nato 1988, 1995 z možem Danilom in 2004 s sinom Davidom. To so bila lepa doživetja. Marsikaj se je v teh letih spremenilo. Sploh si nisem mogla predstavljati, kako je Slovenija napredovala. Tokratni obisk sem namenila zlati poroki sestre Elizabete, ki se je poročila z Ignacom Kukovcem v Kutince. Poroka in srečanje z redkimi, ki jih se spominjam, poznam pa skoraj ne več, je bilo pravo doživetje.« Ko berete ta prispevek, je naša sogovornica že v svoji novi domovini, v Avstraliji. Kot je dejala, je danes lažje priti na obisk v domovino, kot nekoč. Pot je tedaj veljala pravo bogastvo. Danes jo stane povratna vozovnica za Avstralijo 2.500 avstralskih dolarjev. Kot je dejala, je tudi to velik denar, pa vendar mnogo manj, kot pred leti. O vrnitvi v domovino ne razmišlja, kajti tam v Avstraliji živijo njeni otroci. Doma v Grabonošu, ki se je reklo pri Ramišakovih, pa ni nikogar več. Besedilo in foto: LUDVIK KRAMBERGER