Banja Luka – Eden najbolj znanih in uspešnih športnikov eks Jugoslavije, 64-letni boksar Marijan Beneš doživel je danes okoli 10,40 uri hudo prometno nesrečo v banjaluškem naselju Vrbanja. Koto poročajo BiH elektronski mediji, je v isti prometni nesreči poškodovanih še več oseb o čigavi identiteti niso poročali, kar nekaj pa jih je odpeljano na urgentni oddelek tamkajšnje bolnišnice ter zdravstvenega doma. Najhuje naj bo jo odnesel prav Marjan Beneš, katerega so s številnimi hudimi poškodbami, nemudoma odpeljali na Univerzitetni klinični center Republike Srbske, v Banja Luki, kjer so na prioritetno oskrbeli. Kot je povedal glavni dežurni kirurg UKC RS, dr. Miroslav Regode, nam je povedal, da je ponesrečenec M.B., letnik 1951, sprejet na urgenco, poznejša diagnostika pa bo pokazala na kateri oddelek ga bodo premestili. Dodal je tudi, da je Beneševo zdravstveno stanje resno, a je zaenkrat stabilno in je trenutno izven smrtne nevarnosti, čeprav se zdravniki bojijo, da so predvsem nevarne poškodbe reber na levi strani telesa, s čem bi lahko bilo ogroženo tudi srce.

V omenjeni nesreči, ki se je dopoldan zgodila v banjaluški ulici Rade Radića, sta bila udeležena dva osebna vozila, ter tovornjak.

Grobijan nežnega srca: Ne preklinjaj mi Tita!

Ob nedavnem srečanju v Banja Luki, smo slišali tudi to: „Če želiš biti glasbenik, pesnik, ljubimec, taboriščnik, boksar... zlasti če želiš biti človek, je najpomembneje da imaš srce“, je prepričan nekdanji boksarski šampion, gostilničar in nedvomno veliki človek, Marjan Beneš, ki namesto rokovanja pozdravlja s športnim pozdravom – pesnico. Bil je ena najbolj karizmatičnih osebnosti na športnem nebu nekdanje SFRJ, a kljub temu je Marjan Beneš, ki se ga še posebej spominjajo starejše in srednje generacije v Sloveniji, resnični boksarski šampion, borec brez strahu in mane, človek, ki je mnogim dal vse, od njih pa je dobil malo ali pa nič. Tudi danes mu ni žal, da je bil boksar, in to bi v novem življenju počel spet.

Marjan Beneš je rojen 11.6.1951 v Beogradu. Oče Josip Beneš, profesor glasbe izhaja iz Bajmoka pri Subotici, mama Marija Vukić, pa je učiteljica in izvira iz Gospića v Liki. Že sredi šestdesetih let se je družina v kateri so že štirje otroci, iz prestolnice preselila v Tuzlo (BiH). Marjanova starejša brata Antun in Josip sta uspešno začela športno, natančneje boksarsko kariero. Še zlasti je srednji brat Josip bil uspešen in je že postal „glavni“, o čem se veliko piše in govori, kar niti ne preseneča, saj je boks v času Mohameda Alija in drugih velikanov bil sila popularen. Tudi v BiH je v tistem času obstajala močna boksarska liga, konkurenca, tako ekipna kot posamična pa je bila izredno močna. Marjan Beneš je imel komaj deset let, ko si je upal prvič vstopiti v dvorano za boksarski trening, kjer so trenirali že vrhunski borci, med katerimi tudi njegova starejša brata. „Pritegnil me je vonj po vročem potu. Najprej sem sramežljivo strmel skozi napol zaprta vrata in že takrat se mi je v mislih rojilo, da jih nikoli v življenju ne bi zaprl za sabo“, je Beneš pozneje pogosto poudarjal, ko je govoril o svojem prvem srečanju s športom, ki mu je v življenju pomenil vse. Res je po prihodu v Tuzlo začel trenirati nogomet, toda našel se je v boksu, kjer je v amaterski konkurenci v tedanji Jugoslaviji osvojil vse kar se je lahko osvojilo, vrhunec pa je dosegel, pravzaprav je „dotaknil nebo“ na Evropskem prvenstvu 1973 v Beogradu. Benešev boksarski vzpon se je sicer začel že z osvojitvijo prve mladinske „zlate rokavice“ BiH. Namesto zlate rokavice je sicer prejel rumeno srajco kratkih rokavov, ki mu je, kot vedno poudarja, to danes največji in najdražji trofej, ki ga je kadarkoli osvojil, in roko na srce jih je osvojil izjemno veliko. Že kot pionir je boksal proti vrstnikom iz drugih klubov tako da jih je kmalu po začetku boja poslal na pod. In prav to ga je razlikovalo od ostalih vrstnikov, torej boksarjev začetnikov.

Zato so se zanj začeli zanimati mnogi klubi iz takratne, izjemno močne, prve lige. Za njegovo nadaljnjo kariero je še posebej odločilen bil dvoboj mladih republiških reprezentanc BiH in Slovenije. Kot izbranec bosanskega selektorja Sredoja Zekanovića, je v lahki kategoriji že v prvih sekundah dvoboja, nokautiral našega reprezentanta, takratnega pionirskega slovenskega prvaka, čigavega imena se Beneš danes ne spominja. Zaradi tega je prejel posebno nagrado, posebni pokal, za najhitrejšo nokaut zmago. In takrat se je uprava enega najboljših klubov takratne Jugoslavije, banjaluške Slavije odločilo, da mladi Beneš mora postati njihov član... , kar se je tudi uresničilo. V Banjaluki je dosegel tudi amaterski vrhunec, na omenjenem EP v Beogradu, ko je kot 22 – letnik osvojil zlato kolajno. Hkrati je postal tudi najboljši športnik nekdanje SFRJ, ker ni uspelo niti enemu drugemu športniku iz BiH. Pozneje, s prestopom med profesionalce, je Beneš še naprej „haral“ v ringih po vsem svetu, ne da bi odstopil od svojega znanega „fajterskega“ stila borbe. To mu je leta 1979 prineslo tudi naslov profesionalnega prvaka Evrope v polsrednji kategoriji. Žal ga je to stalo nadaljnje kariere, saj je utrpel toliko poškodb, da je moral istega leta rokavice obesiti na klin. Danes je na levo oko povsem spel, na desno pa slabo vidi. Zaradi poškodb glasnih žic težko in nerazločno govori ima pa tudi težave pri hoji. Kljub temu Beneš še danes ni nehal telovaditi in trenirati, pogosto pa ga mnogi srečajo tudi ob boksarskem ringu. Tako je še naprej popularen in zanimiv gost na vseh boksarskih manifestacijah in revijah po vsej nekdanji državi.

Če ga kdo vpraša kako je prišel v boksarske vode, nenehno ponavlja isto: „Dva starejša brata sta že pred mano trenirala boks pri tuzlanski Slobodi, ob tem sta bila prvaka BiH v svojih kategorijah. Ob njiju sem tudi sam spoznal boks in se zaljubil vanj. Na začetku mi brata in starša niso dovoljevali, da bi se ukvarjal z boksom, toda ko so ugotovili, kako ljubim ta šport in kako si želim trenirati, so mi le dovolili. Potem pa sem prav od njih imel največjo podporo. Nikoli mi ni žal, da sem bil boksar, in če bil lahko znova izbiral, bi ubral isto pot. Edino bi zamenjal nekaj ljudi, ki so bili okrog mene“, pravi Marjan Beneš, ki je vzporedno z boksom pisal tudi pesmice, ob tem se je ukvarjal tudi z glasbo, saj je izobražen glasbenik.

„Drži. Pesmice sem pisal nekoč in jih še danes. Vsak večer se usedem in napišem nekaj stihov. Izdal sem tudi zbirko pesem z imenom »Moja prva ljubezen«, kar je hkrati tudi prva zbirka pesem na svetu, ki je namenjena izključno športu. Ne le boksu, temveč so zraven tudi stihi namenjeni nogometu, rokometu, košarki... Ko gre za glasbo pa moram povedati, da sem končal nižjo glasbeno šolo ter prvi razred srednje glasbene šole v Tuzli. Toda to sem nato zapustil, ker sem hotel opravljati »moško« delo, in sem vpisal Srednjo šolo dijakov v gospodarstvu. Izmed glasbenih inštrumentov sem namesto denimo kitare ali harmonike izbral flavto, ker mi ta najbolj odgovarja. Skozi njo sem najlažje izražal svoje občutke in emocije. Pri vsakem pogovoru se Beneš vrne nazaj na boks, na maj 1969, ko se je preselil v Banjaluko, kjer je postal član Slavije in se začel resno ukvarjati s tem športom. To mu je pustilo še posebno sled v življenju. Boksal je tudi ko so mu zdravniki to striktno odsvetovali in celo prepovedali. „Leta 1976 sem zbolel za zlatenico in so mi zdravniki strogo prepovedali ukvarjanje s športom, še zlasti z boksom. Trdili so, da če se skušam vrniti v ring ne bom preživel, toda poglejte me, še sedaj sem živ. Prepričan sem, da bi prej umrl če bi jim prisluhnil. In tako sem leto dni po preležani zlatenici postal profesionalec. Ne skrivam, vmes sem imel težave tudi z jetri, a sem vse zdržal do leta 1979, ko sem v prepolnem banjaluškem Boriku v 4. rundi z nokautom premagal Francoza Gilbera Coena ter postal profesionalni prvak Evrope v polsrednji kategoriji. Takrat so težave zlasti z levim očesom bile čedalje hujše, tako da sem moral razmisliti o koncu kariere“, pravi Beneš, ki je razočaran, da je sedanji amaterski boks padel tako nizko, zlasti zaradi skorumpiranih sodnikov, računalniškega točkovanja ter čelad.

Čeprav je najraje imel plemenito veščino boks, Marjan Beneš pravi, da je njegova najpomembnejša in najljubša zmaga, štirje otroci, saj je v boksu bilo veliko pomembnih zmaga, ki so mu ostale v spominu. Najtežji poraz mu je brez dvoma tisti proti Portorikanca Sandija Torresa v Zenici 25. avgusta 1979. Za Beneša sta danes v profi boksu zgodba zase bratje Kličko.

Ne preklinjaj mi Tita

Veliki človek in boksar je razočaran nad nekaterimi „prijatelji“, ki so v času njegovih vzponov lepo živeli na njegov račun, pozneje pa se je življenje grenko poigralo s tem plemenitim človekom. Ko se je začela vojna v BiH je moral zapustiti Banjaluko. Živel je v Zagrebu, pozabljen od vseh. Po vojni se je spet vrnil v svojo Banjaluko, kjer je tudi ostal brez svojih prijateljev, brez tovarišev, brez vsega kar je nekoč poznal v tem mestu na reki Vrbas. Danes živi in hudo trpi, njegova plemenita in dobra duša pati za minulim časom, ko je bil ponos nacije, ko je bil naš Marjan, ko v njemu nihče ni gledal nekoga, ki ni njegove vere in narodnosti, in ko tudi Marjan ljudi ni delil nikakor drugače kot tako kot je bil vzgojen – si ali niso dober človek. Bil je in ostal človek najplemenitejšega kova. Poeta v duši. O politiki nikoli ni govoril. Toda, ko so se vsi tisti, ki so do včeraj bili Titovci od glave do pete, začeli tekmovati kdo bo Tita bolj očrnil in o njem izrekel več gnusnih laži, se je Marjan Beneš usedel za računalnik in v znak zadovoljstva, da je živel v Jugoslaviji, in sicer v za Titovem času, spisal pesmico o Titu, ki se jo izplača prebrati. Spomnil se je tudi, da je ravno Tito, prvi in edini na svetu, 8. maja 1980, na svojem pogrebu zbral celi svet...