Na izrecno željo predsednice KORKA Stogovci Milke Patekar smo tokrat, skupaj z delegacijo Rdečega križa in županom Občine Apače Francem Pižmohtom, obiskali Ano Vračko v Novem Vrhu, ki sodi v občino Apače. Obiskali smo jo v okviru praznovanja 80. rojstnega dne. Da smo lahko uživali ob obisku slavljenke, je pripomogel njen nečak Boris Petek, ki nas je s svojim oplom zapeljal do želenega cilja. Po izrečenih čestitkah in izročitvi daril smo sedli za obloženo mizo in si imeli kaj povedati. Že v uvodu nam je slavljenka povedala, da je bila vesela obiska župana, ki si je vzel čas, da ji čestita ob jubileju, in dveh predsednic pri Rdečem križu. Ob Milki, ki smo jo že omenili, je bila v »delegaciji« Anina snaha Silva Vračko, ki pa živi le nekaj korakov od slavljenkine hiše in je predsednica OZ RK Gornja Radgona.
Pogled od Anine hiše sega daleč v daljavo. Ni zastonj kraj imenovan Novi Vrh, kajti njihova domačija je zares na vrhu, koder seže pogled na gornji del Apaškega polja in v Avstrijo. Kakor smo se ob obisku zazrli v daljavo pokrajine, tako smo se skozi pogovor zazrli v daljavo Aninega življenja. Ana, rojena Kreiseler, se je rodila, 2. maja 1933 na Novem Vrhu v družini z desetimi otroki. Družina se je preživljala na 4,5 ha veliki posesti, kjer Ana vse življenje tudi živi. Bili so slovensko in nemško govoreča družina, kajti oče je govoril nemško, mati pa slovensko. Osnovno šolo, štiri leta nemško, štiri pa slovensko, je obiskovala v Lokavcu. Ker se je dobro učila, vseskozi je bila odlična učenka, je tedanji ravnatelj Jože Kert, staršem priporočal, da jo dajo v nadaljnje šolanje. Toda ni šlo, kajti tedanja oblast, je vedela, da je oče nemško govoreč, in ji ni bilo omogočeno šolanje. Od vseh desetih otrok še živi 7 sester, en brat je padel že v nemški vojski, en pa je umrl kasneje. Ana je ostala doma, kjer si je ustvarila družino.
»Usoda je hotela, da sem ostala doma. Po poroki z možem Ivanom, ki je bil trgovec in je vodil mešano trgovino v Lokavcu, ki je delovala v okviru Potrošnika Lenart, sem se posvetila delu na zemlji. Tedaj smo redili po tri krave in še kako živinče. Ob tem smo redili tudi prašiče. V zakonu se nama je rodil le sin Janko, ki si je ustvaril družino in je 1991. leta umrl. Danes me razveseljujejo vnuka Irena in Matej, pravnukinji Ana in Pia ter pravnuk Jan. Ob skrbi za dom sem se posvetila tudi valjenju piščancev; imeli smo valilnico v kateri se je v enem turnusu valilo po 3500 piščancev. V valjenje so kmetje prinašali jajca od blizu in daleč, od Radgone do Lenarta. Ob tem smo imeli vinograd, pridelovali vino, ki smo ga tudi stekleničili. Sedaj vsega tega nimamo več. Pri hiši še občasno kruli kak prašič za domače potrebe in se sprehajajo kokoši. Tu še je psiček Tači, ki je »socialni«, saj smo ga sprejeli kot zapuščenega od Veterinarske ambulante v Gornji Radgoni.«
Ana je zgovorna in ima odličen spomin. Veliko zanimivega nam je povedala. Škoda, da ni na voljo več prostora. Vseeno pa ne moremo mimo tistega časa, ko je delovala obvezna oddaja. »To je bilo za vsakega kmeta težko obdobje. Na vse načine so nas silili v zadrugo. Ker oče ni pristal in ker je bil nemško govoreč, so nam zaplenili posest in hišo. Ostali smo brez vsega. Ob pomoči dobrih ljudi smo leta 1958 dobili vrnjeno 1,20 ha zemlje in hišo, ostali del posesti pa je bilo vrnjeno po osamosvojitvi Slovenije. Da bi lažje gospodarili, smo dokupili nekaj zemlje. Za časa obvezne oddaje, vam povem, da smo imeli od države določeno oddati 350 kg govejega mesa. Ker krave ni mogoče prodati po kilogramih, potrebovali pa smo jo tudi za delo, nam je pomagal sosed, ki je s polovico krave izpolnil svojo, z drugo pa našo predpisano obveznost oddaje mesa. Seveda je celoten izkupiček, ki je bil v bonih, pripadal njemu, kar je razumljivo, saj je bila krava njegova. Oddajati smo morali tudi druge pridelke, svinjsko mast, mleko, semena, jajca in še kaj. Vse je bilo predpisano, rekli so »kontrahirano«. To vam pravim, da boste vedeli, da je bilo včasih življenje na deželi težko. Danes je čisto kaj drugega. Tako dobro mi še ni šlo kot mi gre danes. To pa predvsem po zaslugi mojih bližjih, ki imajo okoli mene domove in me imajo radi. Ko rabim kako pomoč, so mi vedno pripravljeni pomagati. Sicer pa sem do 2. maja letos vozila avto. Sedaj pa so mi pri 80-tih letih »vzeli« izpit, če se malo pošalim.«
Kot smo dejali, je Ana še vedno pri fizičnih in umskih močeh. Včasih je v krušni peči pekla kruh, danes pa še vedno speče kak priboljšek, kot so pogače in »gibance«, katere smo uživali tudi mi ob našem obisku. Zanimivo je, da so pridelovali tudi maslo - »puter«. Imeli so poseben stroj, ki se mu je rekli »posnemalnik«, s katerim so iz mleka izločevali sladko smetano, ki je služila za pridelavo masla. Hranijo še tudi lesen modelček za oblikovanje masla. Danes ji veliko pomeni delo na vrtu, za svojo dušo pa se posveča branju Večera, ki je pri hiši več kot 50 let, in gledanju televizije. Ja, to pa še ni vse. Njeno duhovno bogastvo so njeni mali potomci, otročiči, ki so njeni »bogovi«. Kot smo se lahko prepričali, jo imajo vsi neizmerno radi. Da jo imajo radi njeni »najbližji«, potrjuje tudi to, da so ji veselo praznovanje 80 letnice življenja pripravili na TK Mihelič v Rožengruntu. Ob koncu našega pogovora se je vsem, ki smo ji namenili nekaj prijetnih besed, zahvalila, posebno županu in predstavnicam Rdečega križa, ki si vzamejo čas in obiščejo jubilante v občini Apače.