80 let Terezije Novak iz Drobtinc
- 19.10.2011
V Drobtincih, je tiste dni praznovala 80 let življenja Terezija Novak...
V Drobtincih, je tiste dni praznovala 80 let življenja Terezija Novak. Ob jubileju so ji prišli čestitat župan občine Apače Franc Pižmoht, predsednica KORK-a Stogovci Milka Patekar in poverjenica Marjeta Novak, ter sekretarka OZ RK Gornja Radgona Davorka Makovec. Obiska je bila nadvse vesela.
Terezija se je rodila v družini osmih otrok, 13. oktobra 1931. leta v Bačkovi, ki sodi v občino Benedikt. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Benediktu, je 4 leta opravljala dela na polju v tedanji Kmetijski zadrugi Drvanja, ki je imela upravo v nekdanjem Čolnikovem gradu na Drvanji pri Benediktu. Pozneje, od 1952. do 1964. leta, je živela pri družini brata Franca Kolariča v Drobtincih, kjer je skrbela za gospodinjstvo in varstvo treh otrok. Za hvaležnost, da je skrbela za njihov dom in otroke, sta ji brat Franc in žena Viktorija podarila 60 arov zemlje. Leta 1964 si je s Francem Novakom, ki je bil rojen 1924. leta, umrl je 1976. leta, na njegovem domu v Drobtincih ustvarila družino v kateri so se rodili štirje otroci. Z možem sta gospodarila na 5 ha veliki kmetiji, ki je dajala kruh za družino. Ob reji živine in prašičev sta imela tudi konja. Sedaj posest vodi sin Franc, ki skrbi za gospodarstvo ob redni službi. Terezija je bila vajena delati. Kljub njenim osmim križem še vedno sama obdeluje vrt, skrbi za gospodinjstvo. V hlevu še imajo tudi živino, tudi kravo, ki jo doji Terezija. Kot pravi je srečna, da lahko dela in, da jo ni zapustil sin. Seveda se veseli tudi obiskov hčerke Marjete in Pavle, ki imata družini in sta ju obdarili z vnukoma Alešem in Petro. Za njeno 80 letnico življenja so ji njeni pripravili skupno praznovanje na Kmečkem turizmu Senekovič v Frolehu.
Terezija se rada spominja življenja v preteklosti. »Zdi se mi, da je bilo v preteklosti življenje na vasi lepše. Sosedje in drugi smo si bili bliže. Obiskovali smo se in si med seboj pomagali. Računov za opravljene tavrhe nismo poznali. Pomagali smo si po principu, jaz tebi ti meni. Ob delu smo se veliko pogovarjali, dostikrat tudi zapeli. Skratka, bilo nam je lepo. Spominjam se tudi, ko sem bila pozvana na obvezno delo v brigadi. Tega sem se ognila tako, da sem šla k bratu Francu in njegovi ženi Viktoriji v Drobtince, kjer sem varovala otroke in gospodinjila.« Bilo nam je lepo, da smo se lahko z njo pogovarjali o njenem življenju in življenju ljudi na podeželju v preteklosti.
Terezija se je rodila v družini osmih otrok, 13. oktobra 1931. leta v Bačkovi, ki sodi v občino Benedikt. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Benediktu, je 4 leta opravljala dela na polju v tedanji Kmetijski zadrugi Drvanja, ki je imela upravo v nekdanjem Čolnikovem gradu na Drvanji pri Benediktu. Pozneje, od 1952. do 1964. leta, je živela pri družini brata Franca Kolariča v Drobtincih, kjer je skrbela za gospodinjstvo in varstvo treh otrok. Za hvaležnost, da je skrbela za njihov dom in otroke, sta ji brat Franc in žena Viktorija podarila 60 arov zemlje. Leta 1964 si je s Francem Novakom, ki je bil rojen 1924. leta, umrl je 1976. leta, na njegovem domu v Drobtincih ustvarila družino v kateri so se rodili štirje otroci. Z možem sta gospodarila na 5 ha veliki kmetiji, ki je dajala kruh za družino. Ob reji živine in prašičev sta imela tudi konja. Sedaj posest vodi sin Franc, ki skrbi za gospodarstvo ob redni službi. Terezija je bila vajena delati. Kljub njenim osmim križem še vedno sama obdeluje vrt, skrbi za gospodinjstvo. V hlevu še imajo tudi živino, tudi kravo, ki jo doji Terezija. Kot pravi je srečna, da lahko dela in, da jo ni zapustil sin. Seveda se veseli tudi obiskov hčerke Marjete in Pavle, ki imata družini in sta ju obdarili z vnukoma Alešem in Petro. Za njeno 80 letnico življenja so ji njeni pripravili skupno praznovanje na Kmečkem turizmu Senekovič v Frolehu.
Terezija se rada spominja življenja v preteklosti. »Zdi se mi, da je bilo v preteklosti življenje na vasi lepše. Sosedje in drugi smo si bili bliže. Obiskovali smo se in si med seboj pomagali. Računov za opravljene tavrhe nismo poznali. Pomagali smo si po principu, jaz tebi ti meni. Ob delu smo se veliko pogovarjali, dostikrat tudi zapeli. Skratka, bilo nam je lepo. Spominjam se tudi, ko sem bila pozvana na obvezno delo v brigadi. Tega sem se ognila tako, da sem šla k bratu Francu in njegovi ženi Viktoriji v Drobtince, kjer sem varovala otroke in gospodinjila.« Bilo nam je lepo, da smo se lahko z njo pogovarjali o njenem življenju in življenju ljudi na podeželju v preteklosti.
Zadnje novice
