Čudna so pota življenja. Tako bi lahko dejali ob zapisu, ki smo ga opravili ob obisku praznovanja 85. letnice Jožefe Demašar iz Stogovc pri Apačah in zapisu njene življenjske zgodbe. Točno na dan njenega rojstva, smo se pridružili delegaciji župana občine Apače Franca Pižmohta in predsednice OZ RK Gornja Radgona Silvi Vračko, predsednici KORKA Stogovci Milki Patekar ter poverjenici Mariji Veinhandl, in jo obiskali na njenem sedanjem domu. Kot je izrazila, je bila obiska nadvse vesela. Kot je dejala, jo je prvič v življenju obiskal in ji čestital kak župan. Pogovor je tekel ob bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila njena sedanja »skrbnika«, hčerka Ivanka in zet Jožef Balažic.
Jožefa, rojena Vidmar, se je rodila 20. aprila 1926. leta v Ajdovščini. Rojena je v delavski družini petih otrok, od kateri živi le ona. Ob njenem rojstvu je bila Ajdovščina le malo večja vas, zato je v njej delovala le 5 letna osnovna šola. Tedaj je pouk potekal v italijanščini. Šolanje je prekinila v petem razredu in se je šla učit za šiviljo. Toda tudi tu ni imela sreče, saj je po letu in pol morala prekiniti učenje zaradi pobega obrtnice v Italijo, odkoder se je preselila v Argentino. Čeprav ni dokončala z učenjem v šiviljskem poklicu, je v času učenja dobila toliko znanja, da je lahko kaj zašila. To počne še danes. Ponosno nam je pokazala na predpasnik, katerega je imela oblečenega in si ga je sama sešila. Danes vse redkeje sede za šivalni stroj. Njen konjiček je klekljanje in druga ročna dela.
Naj še zapišemo nekaj o njeni življenjski zgodbi, ko si je ustvarila družino. Leta 1946. se je v Ajdovščini poročila z Janezom Demšarjem, s katerim sta se leta 1950 preselila v Ljubljano. Mož, ki je bil zaposlen, ji je umrl 1984. leta. Da je pomagala preživeti družino se je tudi sama zaposlila v menzi. V zakonu se jima je rodilo 5 otrok, od katerih živita le hčerki Tatjana in Ivanka. Danes se veseli 5 vnukov in 9 pravnikov.
In kako je prišla v te kraje? V Stogovce, kjer živi pri hčerki Ivanki, je prišla po nenavadni poti. »Zgodilo se je, da sem imela nezgodo in se dva meseca zdravila v bolnišnici. Tedaj so me, ne da bi vedela kam, prepeljali v Dom starejših v Gornjo Radgona. Toda tam sem bila le dober mesec. Ne morem reči, da je v domu bilo slabo, toda želela sem si domov. Domov v Ljubljano, kjer sem živela 60 let. To iz določenih razlogov, ne bom jih navajala, ni šlo več! Iz doma sta me na božič 2009 leta k sebi v Stogovce vzela hčerka Ivanka in njen mož Jožef. Moram vam povedati, da sem jima za to dejanje nadvse hvaležna. Oba, tudi drugi okoli nju, lepo skrbijo za mene. Posebno vesela sem, da nisem osamljena. Povem vam pa, da pogrešam Ljubljano v kateri sem preživela največji del svojega življenja. Ker ni več vrnitve, sem, kot sem že povedala, tudi tu nadvse srečna. Čeprav izhajam iz mesta, se veselim življenja v naravi. Rada grem med živali, prašiče, zajčke in kokoši, ki jih imajo pri hiši.«
Veliko zanimivega, bi še lahko napisali o naši sogovornici, ki je preživela italijansko okupacijo, drugo svetovno vojno in težke življenjske razmere po drugi svetovni vojni. Kot je dejala, je srečna, da ima tukaj v Stogovcih nov dom in da jo imajo njeni radi.