Bila je prekrasna nedelja, ko je jesensko sonce razpršilo jesensko meglo. Topli sončni žarki, so greli vsakogar, ki se jim je izpostavljal. To toploto je čutila tudi Ana Žinkovič, ki je ta dan, bilo je na njen rojstni dan, 10 oktobra, praznovala svoj 90 rojstni dan. Praznovanje, odvijalo se je v Okrepčevalnici Bistro Klavdija v Apačah, so ji pripravili njeni otroci. Da je bilo nadvse veselo, smo se prepričali tudi mi. Veselo razpoloženje mame Ane slavljenke in njenih najbližjih smo zmotili z našim nenajavljenim obiskom. Na slavje smo bili povabljeni, kot je že navada v Apaški dolini, od predstavnikov Rdečega križa, katerim se je pridružil župan dr. Darko Anželj. Moramo takoj povedati, da je bila slavljenka, to nam je tudi povedala, zelo vesela obiska predsednice KORK-a Ivanke Klančar in poverjenice Marjetke Fluher. Razveselila se je tudi čestitke župana dr. Darka Anželja, ki ji je ob čestitkah v imenu občine izročil darilo. Naša naloga je bila, da dogodek zabeležimo v sliki in besedi. Tudi našega novinarskega obiska je bila vesela. Začudila se je, da smo se je spomnili in jo bomo dali v časopis.
Sedli smo za mizo, kjer je sedala slavljenka, in ji kot je običaj, postavljali vprašanja iz katerih smo na kratko izluščili njeno življenjsko zgodo. Ta je dolga, saj se je v njenih 90 letih marsikaj zgodilo. Ker ji nekoliko nagaja zdravje, nam je pri razgovoru pomagal njen sin Franc. Vsa ponosna nam je povedala, da je vesela, ko so ji otroci pripravili tako lepo slavje, kjer se je lahko srečala z bližjimi sorodniki. Kot smo že v uvodu omenili, se je rodila 10. oktobra 1920. leta v Mahovcih. V družini sta se rodila le dva otroka, ob njej le še brat Štefan, ki pa je kot nemški vojak padel na fronti. Ana je vse svoje življenje posvetila delu na zemlji. Tudi, ko se je poročila z Mirkom Vinkovičem, ki je že dolgo pokojni, je skrbela za gospodinjstvo in obdelovala 5 ha veliko posest. Veliko skrbi je posvečala družini v kateri se je rodilo šest otrok, od katerih sta dva umrla v otroških letih. Vsi ki živijo, to so Monika, Anka, Milan in Majda, so si ustvarili družine, ter jo obdarili z 11 vnuki in 11 pravnuki. Ko smo jo povprašali, kaj jo je krepilo v življenju, da je dočakala tako lepo starost, nam je med drugim povedala: »Imela sem srečo, da nisem bila kaj posebno bolna. Zdravje mi je krepilo delo in skrb za družino. Bili so tudi hudi časi, zlati po drugi svetovni vojni. Najhuje je bilo v času obveznih oddaj, ko smo morali oddati pridelke državi, čeprav sami nismo imeli dovolj za preživetje. Kakor vsako kmečko gospodinjstvo smo tudi mi imeli živino. Brez tega bi družina ne preživela. S tem smo imeli nujni zaslužek, za davke in drugo. Kmetovanje pa je bilo najpomembnejše zato, da smo pridelali skoraj vso hrano za družino. Takrat nismo tako pogosto hodili v trgovine kot danes. Kupovali smo le najnujnejše, kar smo potrebovali pri hiši. Danes nimamo več živine. Vidite kako je vse drugače. Nismo mi edini, ki smo opustili kmetovanje. To je prinesel čas. Vesela sem, da si je sin Franc doma ustvaril družino in da skupaj z ženo, se pravi snaho Marijo, tako lepo srbi za mene. Moram reči, da mi je to največje zadovoljstvo v mojih poznih letih. Veliko veselja mi pripravijo tudi hčerke, ki me obiskujejo s svojimi družinskimi člani. Sicer pa, kot vidite, se imamo danes nadvse prijetno,« je modrovala naša sogovornica.