Odzvali smo se povabilu predsednika Društva za ohranjanje tehnične, kulturne in premične dediščine Oldtimer Stara Gora Alojza Slekovca, ki nas je povabil, da se na dan rojstva njihovega najstarejšega člana društva Ferdinanda Rantaša priključimo delegaciji, ki mu je, na njegovem domu v Drakovcih, čestitala za njegov 90 rojstni dan. Ob predsedniku so mu še čestitali Franc Belšak, Edi Vuk in Rado Menhard, ki delujejo kot funkcionarji društva. Čestitk svojih društvenih prijateljev, s katerimi se druži 5 let, je bil nadvse vesel. Naš obisk je bil delaven, saj smo z odprtimi usti, ko se reče, poslušali njegovo življenjsko zgodbo, ki je nadvse zanimiva in pestra.
Ferdinand Rantaša se je rodil 8. januarja 1923. leta, v hiši kjer sedaj živi, v Drakovcih, odkoder je obiskoval OŠ pri Mali Nedelji. Straši so imeli srednje veliko posest, saj so redili živino, imeli pa so tudi konje. V hiši, h kateri je spadal tudi mlin v Biserjanah, se je rodilo 5 otrok od katerih živi le Ferdinand in sestra Matilda. Ker je imel oče kovaško-ključavničarsko delavnico, je Ferdinand ob delu z očetom v delavnici dobil navdušenje za mehanikarski poklic, katerega se je izučil pri znanem mojstru avtomehaniku Kozarju v Gornji Radgoni. Iz te zaplenjene delavnice, je nastal Avtoremont in današnji Arcont. Kot pomočnik avtomehanske stroke je hitro napredoval. Nekaj časa je kot pomočnik delal pri svojem mojstru Kozarju. Začasa druge svetovne vojne je bil zaposlen v tovarni Puch v Gradcu, kjer je izdeloval šobe za letalske motorje in se na tak način izognil služenja nemške vojske. Pozneje ga je pot vodila do samostojne obrti, ki jo je peljal tudi v Ulici Kneza Koclja in Koroški cesti v Mariboru. Ob tem ga je gnalo zanimanje za radio tehniko. S tem je prišel do novega poklica radiomehanika. Nekaj časa je imel v Radgoni radiomehanično delavnico, iz katere je pozneje nastal Elrad. Ob tem nam je povedal: »Spominjam se, da so neki dan v delavnico prišli iz občine in dejali, da bo to državno podjetje, ki se bo imenovalo Elrad. Tako lahko trdim, da sva jaz in Milan Klemenčič ustanovitelja Elrada, ki je ob koncu obstanka zaposlovalo 1600 delavcev. Tedaj se je pri meni izučilo več vajencev, med njimi tudi Maks Irgolič in Milan Pučko –Pubi. Tu smo izdelali tudi 25 radijskih sprejemnikov, za katere nam je ohišja izdeloval mizar, ki je imel delavnico v Koratovem gradu v Črešnjevcih. Enega od teh hranim v svoji muzejski zbirki.« Po odhodu iz tedanjega Elrada, se je zopet posvetil avtomehanski in avtoelektrikarski stroki. Leta 1958 ga je pot vodila v Gradec v Avstriji, kjer je opravil mojstrski izpit in vodil avtomehansko obrt do upokojitve 1983. leta, ko jo je predal sinu Božu, ki jo še sedaj vodi.
Sedaj, ko je v pokoju del svojega prostega časa namenja zbirki starih motorjev in radijskih sprejemnikov. Z motorji je bil povezan celo življenje. Spomini nanje so ostali v njegovi glavi in tudi na fotografijah. Ostala so tudi priznanja, ki jih je prejemal, ko je na dirkah osvajal prva mesta in bil nagrajen z lovorjevim vencem. Ker je bil v Gradcu član kluba starodobnih vozil OMFC, je leta 1958 pripeljal kolono oldtimerjev v tedanjo Jugoslavijo prek mejnega prehoda Gornja Radgona. Za prehod kolone vozil, ki se je ustavila pred hotelom Radin v Radencih, prek meje z Avstrijo, je pridobil posebno dovoljenje na Dunaju in v Ljubljani. Ta predstavitev oldtimerjev se je vedno dogajala 1. maja. Seveda je bil v tej koloni vozil tudi sam udeleženec. V naslovu smo povedali, da je Ferdinand že leta 1962 v Mariboru predstavil svoj prvi električni avtomobil. V njem se je tedaj peljal njegov 10 letni sin Božo, ki danes nadaljuje njegovo obrt v Gradcu. Vožnja s tem avtomobilčkom je zabeležena tudi na ohranjeni fotografiji. Še veliko zanimivega bi lahko napisali. Tudi to, da ga je nekdo, zaradi njegovega poznavanje elektrike, poimenoval »Prleški Tesla«. Naj končamo z željo, da ostane zdrav in se bomo še kdaj z njim srečali ter zabeležili kaj iz njegovega bogatega življenja.