V Avstriji se je pri zidarjih pred žandarji skrival za deskami Na domu Janeza Domajnka je bilo v nedeljo, 10. avgusta, nadvse veselo. Ta dan je Janez praznoval 95 let svojega življenja. Ker je to pomemben življenjski jubilej, so ga obiskale tudi številne delegacije. Njegovega praznovanja se je udeležil tudi župan občine Gornja Radgona Anton Kampuš, ki je slavljencu izročil darilo in mu čestital za tako visoki življenjski jubilej. Ob tem je pohvalil domače, hčerko Marijo in zeta Antona Paluca, ki srbita, da je očetu kar najlepše. Še najbolj številčna je bila delegacija Rdečega križa, ki je slavljencu izročila darila in čestitke. V delegaciji so bili predsednica in sekretarka OZRK Gornja Radgona Silva Vračko in Davorka Makovec, v KORK-u Črešnjevci-Zbigovci, pa predsednik Janko Avguštin, ter poverjenici Ida Šemerl in Marija Vrbančič. Kot nam je ob pogovoru, pogovor bil je zelo glasen, saj komaj kaj sliši, povedal, je bil obiska delegacije zelo vesel.Vesel je bil tudi televizijskega snemalca, ki je dogajanje zabeležil v sliki, Jožeta Čosiča lastnika TV Kanala 11. Sedli smo za mizo in nazdravili slavljencu. Domači so poskrbeli, da je bil dogodek še bolj svečan, z veliko torto v obliki knjige. Knjiga je, v prispodobi, tudi njegovo dolgo življenje. Prav iz te »knjige«, nam je Janez povedal veliko zanimivosti iz svojega življenja.
Janez Domajnko vse življenje živi na Ptujski cesti pri Gornji Radgoni. Na svet je prišel kot nezakonski otrok Antoniji Domajnko, 12. avgusta 1913. leta. »Ko sem se jaz rodil, je bilo zaničljivo imeti nezakonskega otroka. Zaradi mene, bil sem edini sin, je mati veliko trpela.Tudi sam sem kot otrok pogosto slišal opazke, da sem nezakonski. Rodil sem se v leseni, cimprani, s slamo kriti hiši, v kateri še ni bilo poda.Tla v hiši so bila iz ilovice. Ker smo imeli le malo zemlje, je mati morala hoditi na tabrh. Z delom pri kmetih je odslužila, kak »ogon« zemlje, orača in vožnje, ki so bile potrebne. Ker smo imeli njivo blizu hiše, smo večino pridelkov domov vozili s »kankolami«, kot rečemo vozilu z enim kolesom. Gnoj pa smo na njivo vozili z leseno samokolnico.«
Janez se kljub letom natanko spominja otroških in mladostnih let. Kot nam je dejal, je bilo življenje v preteklosti čisto drugačno. »Ker že dolgo živim, sem doživljal razna obdobja. Otroci smo na deželi odraščali pri starših. Matere so se otroci držali kakor piščanci koklje. Kot dojenčka me je mati vzela seboj na njivo in me posadila na travo.Tam me je imela na očeh, ko je okopavala ali opravljala kaka poljska opravila.Takoj, ko sem shodil sem šel tja kamor je šla mati.«
Lepe spomine ima tudi na šolo, ki jo je obiskoval v Gornji Radgoni. Dobro se spominja nadučitelja Franca Kovačeca, ki je bil strog in grob. V razredu je pogosto pela leskova šiba. Z njo je dobil po prstih na rokah, zato ker je sošolcu pomagal pri nalogi. Po osnovni šoli je živel z materjo in se preživljal z delom na manjši posesti in priložnostnim delom. Leta 1951 se je poročil. Žena Marija mu je rodila sina Franca in hčerko Marijo, ki si je doma ustvarila družino. Kot smo že omenili, ima sedaj pri njej na stara leta topel dom. Čeprav je nekaj časa delal pri gradbenem podjetju Pomurje, tudi v Avstriji, nima dovolj let za redno pokojnino, zato je prejemnik kmečke pokojnine. Ko je delal v Avstriji se je moral, ker ni bil prijavljen za delo, na gradbišču skrivati pred žandarji. Ker je bil majhen in droben mu je to vedno uspelo. Ponavadi se je skril pod kup odpadnega izolacijskega materiala ali za deske. Kot nam je dejal, je na stara leta srečen, da ima pri hčerki topel dom.Vesel je, da lahko uživa domačo hrano. Najrajši ima domače kravje mleko in mlečne jedi. Nikoli ni kadil in pretirano užival alkohola. Meni, da mu je to ohranilo zdravje in ga pripeljalo v visoko starost.
Janez je male postave, zato ni bil redni vojak. Toda po drugi vojni so ga vseeno poklicali na orožne vaje v Split, kjer je bil od 12. marca do 27. oktobra 1947 leta. Rad ima rože. Dokler je zmogel jih je tudi zalival in negoval. Zelo rad je hodil, dokler so ga nesle noge, v več kot 6 km oddaljeno v cerkev v Gornjo Radgono, kjer je veliko let pobiral prostovoljne prispevke pri mašah. Janezu smo obljubili, da ga bomo obiskali tudi ob njegovi 100 letnici življenja. To mu tudi želimo.