Srečati se s kolarjem, je danes že dogodek. To pa zato, ker je kolarski poklic v izumiranju. Pravzaprav je že izumrl. Le tu in tam še najdemo kolarja, ki se je izučil tega poklica. Mi smo ga našli v Cogetincih, ki sodijo v občino Cerkvenjak. To je 83-letni Alojz Čuš, ki se je izučil kolarske obrti pri kolarskem mojstru in obrtniku Leopoldu Tošu v Spodnji Senarski pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah.
»Izhajam iz družine malo posestnika, v kateri smo se rodili trije otroci, kjer za vse doma ni bilo kruha. Ko sem končal osnovno šolo sem se odločil za kolarja. Dobil sem dobrega mojstra. Poleti sem hodil na delo 5 km peš, pozimi pa sem stanoval pri mojstru. Delali smo več kot osem ur. To je bilo dobro, saj smo se vajenci tako več naučili. Teoretični del pouka pa sem obiskoval v obrtni šoli v Lenartu. Ko sem se izučil, je že nastajala kriza v tem poklicu, zato sem se zaposlil kot tesar, pozneje pa kot industrijski delavec v TAM-u v Mariboru, kjer sem dočakal pokoj.«
Alojz, ki si je na domu ustvaril družino in ima tri otroke, sedaj pa kot vdovec živi s sinom Slavkom, pa ni čisto opustil kolarstva. »Kljub zaposlitvi in obdelavi 4,5 ha zemlje, sem tu in tam izdelal kak kolarski izdelek. Največkrat kolo, katerega ni znal izdelati vsak. Razumljivo je, da sedaj kolarski ne delam več. Tu in tam še izdelam kako leseno kmečko orodje, kot so ratišče za koso, toporišča za motike in druga kmečka orodja in še kaj bolj drobnega. Imam pa še ohranjeno vso kolarsko orodje, »drakšl«, leseno stružnico, svedre, in drugo za kolarje specialno orodje. Ko sem se učil smo vsa dela opravljali ročno. Nismo poznali nobenega stroja, niti krožne žage. Prav zato je bilo kolarsko delo težko. Kolar je moral imeti tudi smisel za oblikovanje, saj delo ni bilo serijsko. Moram pa reči, da smo bili kolarji tesno povezani s kovači. Mi brez njih ne bi imeli dela, oni pa ne brez nas, saj so naše izdelke okovali in so še le tako lahko služili namenu.«
Zanimivo je, da je naš sogovornik ostal zvest kmetovanju. Kljub letom še redi kravo in kokoši. Kot pravi, je bila to nekoč potreba, da se je družina tako preživljala, sedaj mu je to konjiček. Njegov konjiček je bil tudi igranje harmonike, ter igranje v nekdanji Gasilki godbi Cerkvenjak. Vesel je, da je sin Slavko, ki je poklicu mizar in je zaposlen v Avstriji, ostal doma. Veseli se tudi obiskov družine hčerke Ane, ki ga je obdarila z dvema vnukoma. Moramo omeniti, da njegov dom obkrožajo stare jablane in hruške, ki jih je pred mnogimi leti sam cepil in sadil.