Bila je prekrasna sončna nedelja, ko je Ana Sinkovič iz Grab 35, ki sodijo v občino Apače, praznovala svoj 85 rojstni dan. Bili smo povabljeni, da zabeležimo obisk delegacije KORK Stogovci, katero sta predstavljala predsednica Milka Patekar in poverjenik Milan Vejnhandl, ter župan in podžupan občine Apače dr. Darko Anželj in Franc Pižmoht. V njeni kuhinji so z delegacijo, njeni rojstni dan, slavili tudi hčerki možema, Anita in Cvetka ter vnukinja Brigita. Kot nam je povedala slavljenka, se je nadvse razveselila obiska. Ob klepetu in pogostitvi, ki so nam jo pripravili, smo poslušali njeno življenjsko zgodbo, ki jo predstavljamo bralcem.
Naj takoj povemo, da to ni zgodba današnje generacije. Ana Sinkovič se je rodila 22. oktobra 1922 leta v Bistrici ob Sotli. Rodila se je v družini šestih otrok, od tega je bilo pet bratov, od katerih živita le dva. Čeprav v pomanjkanju, kako mnogi tedanji ljudje, so živeli srečni. Srečo jim je skalila druga svetovna vojna, ko so jih Nemci poslali v nemška taborišča. Natanko se spominja datuma, to je bilo 11. novembra 1941. leta, ko so morali zapustiti dom. Odpeljali so jih v Nemčijo, v Dresden, kjer je ostala do 1. avgusta 1945. leta. Datumi niso toliko pomembni. Zapisli smo jih zato, ker se nam je zdelo zanimivo, kako natančno se spominja prelomnic v življenju. »Doma smo živeli v pomanjkanju, vendar srečni. Tukaj v delovnem taborišču je bilo še huje. Dnevno smo dobili po osebi tri krompirje, kruha pa le redko. Ves čas bivanja sem delala v tovarni trakov. Leta 1943 sem se v taborišču poročila s Francem, ki je bil rojen je bil 25. marca 1921. leta, doma iz Kozjanskega. Ves čas bivanja v Dresdenu, kjer se nama je 1943 rodil prvi otrok, hčerka Anita, je mož delal v rudniku. Bila sem priča strašnemu bombardiranju tega nemškega mesta. Toda preživeli smo in se 1. avgusta 1945 vrnili v domače kraje. Ko so nas osvoboditelji pustili domov, je vladalo nepopisno veselje. Toda doma nas je čakalo novo razočaranje. Naše hiše ni bilo več, saj so jo požgali ustaši. Približno leto sva se z družino stiskala v najetih bivalnih prostorih in se nato, sredi leta 1945, kot kolonista naselila v viničariji kmeta Konrada v Grabah 35, kjer živim še danes. Ko sva prišla, so nama dodelili hišo in 5 ha zemlje. Prišla sva tako reči brez vsega. Dom sva pa le imela. Namesto poda v hiši so bila tla iz ilovice. Tedaj je moral mož za eno leto služit vojake v Valjevu. Napredovali smo počasi. Prišla je druga nadloga. Tisto kar smo dobili so nam, ko so ustanavljali zadruge, vzeli. Dokler so obstojale zadruge sva oba dela v zadrugi, ko pa so propadle, smo se posvetili delu na naši mali posesti, ki je sedaj štela 3 ha, kajti 2 ha si je prisvojilo državno posestvo.«
Povedala je, da so bili srečna družina. Rodila je pet otrok od katerih živita le hčerki Anita in Cvetka. Prizadelo jo je, ko ji je 1985. leta umrl mož. Še bolj pa, ko ji je 2003. leta umrla hčerka Milka Moličnik, ki je z možem, ki tudi umrl, živela. Od tedaj živi sam. K njej redno prihajajta hčerki z družinami, posebno skrb zanjo izkaže vnukinja Brigita, ki živi v Gornji Radgoni. Prihaja, da ji počisti stanovanje in opere perilo, ter postori kaj potrebnega. Ano so otroci razveselili s 4 vnuki, 6 pravnuki in eno prapravnukinjo. Kot je povedala, je vedno razmišljala o socialni varnosti na stara leta, zato si je potrebno delavno dobo zagotovila s plačevanjem prispevkov za socialno zavarovanje kmetov. Pokojnina ni velika, je pa zadovoljna, da ni popolnoma odvisna od drugih. V preteklosti so na posesti redili po tri krave, s katerimi so vozili in obdelovali zemljo, prašiče in kokoši, kot vsako podeželsko gospodinjstvo. Sedaj nima pri hiši »žive duše«, kot je slikovito povedala. Tudi redno kuha ne več, le zajtrk in večerjo, kosilo pa ji pripeljejo iz Gostilne Vrtnica iz Zg. Konjišča.
Še veliko zanimivega smo izvedeli. Veseli se tudi dneva, ko bodo mimo hiše pripeljali asfalt, da se ne bo več dvigalo toliko prahu. Kot je dejala se v času, ko so vozili s kmečkimi vozovi ni kadilo, sedaj pa je postalo cestišče pravo »dirkališče«. Kot smo izvedeli od župana bi naj ta cesta dobila asfalt, če bodo dovoljevale vremenske razmere, še letos, če ne pa na prihodnjo pomlad. Na koncu naj še dodamo nekaj svojega. Kakor vedno se z aktivisti Rdečega križa, ti obiskujejo starejše ob okroglih obletnicah, 80, 85. 90, 95, 100 in več, dobimo pri Trgovini in Kava baru Maučec v Stogovcih.Od tod nas je do slavljenke tokrat peljal podžupan Franc Pižmoht. Ustavili smo se pri poverjeniku RK Milanu Vajnhadlu, ki nas je od njegove hiše, do hiše slavljenke, peš vodil po prekrasni zeleni pešpoti. Šli smo po mehki travnati pešpoti, ki pelje po hribu navzdol do Anine hiše. Tudi to je bila za nas doživetje.