Več kot 2 milijona prevoženih kilometrih brez prometne nesreče Redki so, ki se bi se upokojili s celotno delavno dobo, ki so jo preživeli za volanom. To je doživel avtobusni šofer Jože, kličejo ga Jožek, Kramberger iz Lastomerc pri Negovi. Bili smo priča njegovi zadnji vožnji, ko je ključe »svojega« avtobusa mercedesa, predal sovozniku, ki sta izmenično vozila na isti relaciji in z istim avtobusom, Iveku Fekonja. Jožek, ki je sicer pravi »ded«, ni mogel skriti solza ob predaji ključa in sprejemu spominskega darila šoferja in prijatelja Iveka. Kdo bi vedel zakaj? Skoraj gotovo zaradi slovesa od dobrega sodelavca, pa tudi od šoferske službe ali voznika avtobusa na rednih vsakodnevnih progah, kjer se je srečaval z mnogimi potniki cela desetletja. Jožeka je tisti dan, bilo je 10. julija 2009, čakala še zadnja večerna vožnja na progi Gornja Radgona-Sladki Vrh, na kateri je po Apaški dolini prevažal delavce druge izmene v Tovarni papirja Paloma. Te mu njegovi prijatelji šoferji niso dovolili. O tem nam je Jožek povedal: »Ker sem imel med zadnjo vožnjo uro in nekaj prostega časa, so me na radgonski avtobusni postaji pričakali moji prijatelji Milan Borovič, sodelavca šoferja Ivek Fekonja in Milan Črncec, ter moja družina. Povabili so me na »špricer«, katerega sem se branil. Dejal sem: »Če sem vso delovno dobo kot voznik preživel brez alkohola, še na zadnji vožnji ne bom delal prekrška.« Toda vztrajali so. Uklonil sem se in z njimi pil na zdravje. Nisem pa vedel ozadja, da bo mojo zadnjo vožnjo, katerega sem vozil 29 let, namesto mene opravil moj sovoznik Ivek Fekonja, ki pa ni pil alkohola. Brez pretiravanja, lahko rečem, da je bila to moja najlepša vožnja z avtobusom. V napol praznem avtobusu, smo se zabavali, ob tem pa se mi je v glavi obujal spomin na kilometre in kilometre voženj z avtobusom po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in tujini. Ob vrnitvi na izhodiščno avtobusno postajo v Gornjo Radgono, me je čakalo novo prijetno presenečenje. Moji družinski člani so me obdarili z novim kolesom, na katerega so razvili transparent s šaljivim tekstom: »Jožek, 30 odstotkov smrtnih primerov se zgodi doma, zato se ne zadržuj doma, temveč se popelji v svet s kolesom.« Tega mojega zadnjega dneva službene vožnje z avtobusom ne bom nikoli pozabil.«
Jožek Kramberger je edini sin staršev Marije in Lovrenca Kramberger. Rodil se je 5. marca 1955. leta v Lastomercih, ki sodijo v občino Gornja Radgona. Tam sta si starša ustvarila svoj dom, kjer je našel toplo zavetišče naš sogovornik Jožek. Rodil se je, v prispodobi rečeno, v mlinu, ob šumenju vode reke Ščavnice, ki se še danes pretaka prek ali mimo mlinskega kolesa mlina, ki ga je kot mlinar imel njegov oče Lovrenc, rekli so mu Lenc, Kramberger. Jožek vse do danes nikoli ni zapustil doma. Iz starega mlina se je z družino umaknil le v nekaj metrov vstran v novozgrajen topel dom. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Negovi, se je 15. maja 1973 zaposlil v Radenski. Ker je bil dober in marljiv delavec, so ga po eni sezoni sezonskega dela sprejeli za stalnega delavca. Delal je kot skladiščni delavec in voznik viličarja, katerega izpit je opravil v Radenski. Toda čakala ga je vojaščina, katero je odslužil v Virovitici, nato pa je bil 15 mesecev kurir v generalštabu 5. vojne oblasti v Zagrebu. Ko je odslužil vojake se je takoj zaposlil v Radenski in se ob delu vpisal v šolo za poklicnega voznika. Veselje do vožnje je dobil že kot šolar, saj je doma vozil traktor, oče pa mu je zaupal tudi tedaj priljubljeni moped. Po končani uspešno opravljeni kvalifikaciji voznika kategorij C in E, se je zaposlil kot voznik tovornjaka v tedanji Avtoradgoni, kjer je prevažal slatino po celi Jugoslaviji in tako ostal povezan z Radensko, ki ga je popeljala v svet stalne zaposlitve. Kot je dejal, skoraj ni večjega mesta, kamor bi ne prepeljal slatine, vse do Skopja, Beograda, Sarajeva, Splita in drugih mest. Po dveh letih dela kot voznik tovornjaka, ko je imel zahtevano vozniško prakso, je opravil izpit iz kategorije "D" in se, 15. maja 1977. leta, zaposlil kot voznik avtobusa v tedanjem Certusu v Mariboru. Tem podjetju, čeprav se je menjalo ime podjetja v VEOLIA, je ostal zvest vse do zaslužene upokojitve. Vseskozi je bil voznik na rednih avtobusnih progah, na katerih se je v preteklosti trlo potnikov. Bili so časi, ko se je v avtobus natlačilo tudi več kot 100 potnikov. Največ let, 17 let, je bila njegova izhodiščna postaja na relaciji Negova-Maribor, na kateri sta izmenično vozila z voznikom Leopoldom Alencem. Po 17 letih vožnje na progi Negova – Maribor je prenehal voziti na tej relaciji. Njegova začetna proga se je pričela iz Radgone. Z sovoznikom Ivekom sta izmenično vozila avtobusom izdelave TAM, ki je po10 letih vožnje, 2008 leta šel na odpad. Z njim sta prevozila milijon in pol kilometrov. Kot je dejal, je bilo to dobro vozilo. Njegovo zadnje vozilo je bil avtobus Mercedes, s katerim sta z Ivekom prevozila 240.000 kilometrov. Ob rednih linijah je Jožek občasno vozil še na progah: Gornja Radgona-Zagreb, Gornja Radgona-Ljubljana , Maribor-Lendava, ob tem pa med postanki v Mariboru tudi na drugih lokalnih avtobusnih progah vse do Dravograda. Kot nam je povedal, je imel svoj poklic rad. Ne bi ga zamenjal za nobenega drugega. Čeprav se je veselil odhoda v pokoj, mu je hudo, ko se spomni nepozabnih doživetij, ki jih je doživljal ob vožnjah s potniki. Jožek je bil prijazen voznik, pa tako ni čudno, da so ga imeli potniki, zlasti stalni, radi. Trudil se je, da ni nikoli zamujal. Zavedal se je, da morajo biti delavci ob določeni uri na delavnem mestu. Enako dijaki in študentje. V službi nikoli ni ugovarjal, če so ga prosili za izredne vožnje, to je izlete, katere so bile ob sobotah ali nedeljah, ko ni vozil na svojih rednih linijah, se je odzval povabilu. V službi je bil spoštovan, spoštovan pa tudi od sodelavcev.
Naj omenimo, da je bil ob službi Jožek tudi družbeno aktiven. Vse od leta 1977 je član Zveze združenj šoferjev in avtomehanikov Slovenije, v Gornji Radgoni in v Certusu v Mariboru.. Od odsluženja vojske pa do 1993. leta je bil v rezervni sestavi Policije v Gornji Radgoni in bil udeleženec v enotah za obrambo Slovenije v času Vojne za slovenijo, v Gornji Radgoni. Kot vojni veteran, je član Združenja Sever.
Ob koncu pogovora smo ga povprašali, čemu se bo posvetil v pokoju. Bil je kratek: »Družini in sproščenemu življenju.« Dolg čas mu ne bo, saj rad kaj postori tudi na zemlji, ki obdaja njegovo hišo. Rad pomaga tudi drugim, ki ga prosijo za pomoč. Kaj malega bo namenil obdelavi vinograda, ki se nahaja v Radvenskem Vrhu, na prekrasni točki, odkoder bo lahko zrl po Ščavniški dolini, kjer mu je stekla zibelka, katero nikoli ni zapustil. Z ženo Majdo bosta skupaj kolesarila in hodila na izlete. Kot je dejal, rad gre na izlete, posebno sedaj, ko ga drugi vozijo. Ta čas ima še eno zaposlitev, namreč skrbi za bolnega očeta, očeta, ki mu je vzgojil delavne navade in ga spodbujal pri njegovem pridobivanju poklica.