Ivanjševci ob Ščavnici Na Štajerskem, pa tako tudi v Slovenskih Goricah, v preteklosti ni bilo posestnika, ki bi ne gojil buč iz katerih so pridobivali semena za pridelavo bučnega solatnega olja. Vse do nedavnega so jih sadili med drugimi poljščinami, zlasti med koruzo in krompirjem. Pogosto tudi na robu njiv, tako da so se razrasle v travo. Danes sadijo buče kot posamezno kulturo in jih ponavadi trebijo s stroji.
V Ivanjševcih ob Ščavnici smo iz ceste zagledali prizor, ki ga je bilo vredno zabeležiti. Na kmečkem dvorišču je trebila buče 77 letna Anica Živko, ki nam je o pridelavi buč in ročnem trebljenju povedala veliko zanimivega. »V preteklosti smo sejali buče, ki so imele večja semena in jih je bilo potrebno, za potrebe pridelave olja, luščiti ročno. Tudi plodovi buč so bili mnogo večji kot od današnjih sort, ki jim pravimo golice, ki imajo semena brez luskin. V preteklosti je bilo ročno luščenje bučnih semen zimsko opravilo. Tedaj smo se pri tem opravilu na domovih zbirali domači in sosedje. Ko smo to opravili doma, smo šli pomagat sosedu. Tisti, ki so imeli manj semena pa so po večerih luščili v okviru družine. Luščenje bučnega seme na po domovih je bilo tudi prijetno zimsko druženje, saj smo se ob tem opravilu veliko pogovarjali in tudi zapeli.
V preteklosti smo trebili buče na dvorišču, ker smo »kopaje«, to so iztrebljene polovice buč, polagali živini in prašičem. Danes tega ne delamo več. Nekateri jih trebijo na njivi, mi pa doma. To pa zato, da jih trebimo, ko imamo čas, pa še pot na njivo si prihranimo.«
Ko se je seme posušilo na soncu so ga hranili v zračne vreče in z njim šli na oljovo po potrebi. Tedaj so delovale oljarne pri vsakem mlinu, katerih je bilo na reki Ščavnici veliko. Danes jih ni več.