Naše potovanje po Sovjaku, ki sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, je bilo zanimivo. Ob prebujajoči naravi je bil pogled na gričevnato pokrajino nadvse prijeten za oči in dušo. Če človek ob tem doživi kaj prijetnega, je popotovanje še lepše. In, to smo doživeli mi. Ko smo se ustavili pri hiši Cecilije Tratnjek, kjer smo spraševali za hišo Slanejovih, smo najprej uperili pogled na rožne gredice, ki ob cvetočem pomladnem cvetju krasijo njihov dom. Pozvonili smo, da bi se nam kdo oglasil. Na prag je prišla priletna gospa. Ko smo jo vprašali, za naš želeni cilj, to je obisk Marije in Franca Slane, nam je pokazala hišo, ki se nahaja na drugi strani ceste. Ob tem nam je dejala, da nas pozna, saj nas večkrat sreča, ko z fotoaparatom beležimo dogodke na področju občine Sv. Jurij. Prijazna beseda, je bila kriva, da smo kaj zapisali o njenem življenju. Ob pogledu na njene cvetoče rože, smo pohvalili njeno ljubezen do rož in jo vprašali, če jo lahko predstavimo bralcem. Dejala je: »Saj to ni nič posebnega. Res pa je, da imam rože celo življenje zelo rada. To je del mojega življenja, zlasti sedaj na jesen življenja.«
Ob pogovoru o rožah, se je razvil pogovor o njenem življenju, ki je bilo pestro in zanimivo. Veliko zanimivega smo izvedeli, izvedeli smo zato, ker je prijetna sogovornica in dobrega spomina. Cecilija Tratnjek, rojena Čeh, se je rodila 1935. leta v Gomilicah v Prekmurju. V družini, ki se je preživljala na 9 ha veliki posesti, se je rodilo troje otrok, od kateri živi le ona. Ko ji je bilo 16 let, so starši v Gomilicah prodali posest in ga kupili na Blagušu, s hišno število ena, ki je prav tako merilo 9 ha. Ob tem so kupili še 2 ha zemlje v Kraljevcih. Lastnika posesti Katica in Karlek Vogrinec sta se preselila v Maribor. Ker ni bilo možnosti šolanja sem po končani OŠ ostala doma in delala na zemlji.«
Usoda je hotela, da je 1957. leta zapustila dom in se podala prek zelene meje. To je zanimiva zgodba. »Tedaj sem imela fanta Franca Tratnjeka iz Brezovice v Prekmurja, ki je načrtoval pobeg prek meje v Avstrijo in je pozneje postal moj mož. Mejo z Avstrijo sva prekoračila ponoči aprila 1957. leta v Krajini. Bila sva napotena v zbirni center za begunce, tedaj smo rekli »lager«, v Edelsberg. Ker sva želela odpotovati v Kanado, sva se na hitro, 6. julija 1957. leta, poročila in tako izpolnila pogoj za skupno pot v Kanado. Z ladjo »Rosakul« se nas je peljalo 2500 emigrantov. Z ladjo smo pristali v Quebecu. Od tod smo se en dan in noč vozili v Montreal, kjer sva oba dobila zaposlitev. Jaz sem se zaposlila v tovarni čevljev, mož pa v tovarni avtomobilov. Kljub temu, da nisva znala angleškega jezika, sva zmogla opravljati zadane naloge. V Montrealu sva si uredila stanovanje in tam sta se nama rodila otroka, sinova Frenk in Luis. Po skoraj sedmih letih sva se, na željo mojih staršev, ki so bili bolni, vrnila v domovino, Slovenijo. Moram povedati, da je mož imel veliko domotožje, medtem, ko sem jaz imela željo ostati v Kanadi. Moževem bratu Alojzu, ki je bil rojen 1940 leta in še živi v Kanadi, sva pomagala priti v Kanado. Ko je 1962. leta pobegnil v Avstrijo, sva mu poslala garantno pismo, da je lahko iz »lagera« hitro odpotoval v Kanado. Njemu sva, ko sva odšla domov v Slovenijo zapustila stanovanje. Po vrnitvi sva nekaj časa živela pri starših. Želja po samostojnem življenju pa naju je napeljala, da sva si tukaj v Sovjaku kupila staro hiško in manjšo posest, kjer sva imela po dve govedi, kravo in kakšno tele, ter redila po tri prašiče. Tu sta se nama rodili še hčerki Cecilija in Simona. Mož, ki je umrl 1993. leta, je kot zidar delal 7 let v Avstriji, nato pa 10 let na radgonski opekarni. Sama pa sem skrbela za gospodinjstvo in družino. Ob tem sem izdelovala »cekarje« iz ličja in jih po dvajset na kolesu peljala na tržnico v Mursko Soboto. S tem zasluženim denarjem sem pomagala, da smo v družini lažje živeli. Modele, ki sem jih imela sem lani zažgala.«
Cecilija je srečna, ker ima dobre otroke. Srečna je, da jo razveseljuje 8 vnukov in dva pravnuka. Srečna je, da si je hčerka Simona in njen mož, zet Andrej Petek, doma postavila novo hišo, v kateri sedaj živi tudi Cecilija, ki pet dni v tednu kuha za vso družino, v soboto in nedeljo pa prevzame kuhinjo hčerka Simona. Kot pravi, živijo skupaj kot prava družina in jo imajo radi. V neposredni bližini imajo hiše hčerka Cecilija v Kraljevcih, sinova, Frenk na Jamni in Alojz v Sovjaku. Ker rada zahaja v cerkev, je posebno vesela, da jo radi zapeljejo k Sv. Juriju. Obisk nedeljskih in prazničnih maš, ji veliko pomeni, saj se tako sreča s starejšimi vrstniki in sovaščani, ter se na tak način sprosti. Je tudi članica DU Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer se redno udeležuje vseh srečanj. V preteklosti se je udeleževala kolesarjenja po občini, ki ga je organiziralo DU Sv. Jurij ob Ščavnici. Sedaj pa se s kolesom najraje odpravi v bližnjo trgovine Ljudmile Kreft v Sovjaku. Veseli jo, da je družina Kreft ohranila trgovino v kraju, da jim ni treba hoditi po nakupe v oddaljene kraje. Kot smo že omenili, so včasih pri hiši redili živali. Hleve so že podrli, stara hiša pa sameva prazna. Edine živali pri hiši sta dve muci, ter lovska psička nemška ostrodlaka ptičarka, Ceza, ki nas je ob prihodu glasno "nalajala ". Še nekaj zanimivega iz pogovora je vredno zabeležiti. Po tem, ko so kot Prekmurci kupili posest na Blagušu, je bila njihova nova domačija »postaja«, za tiste, ki so v procesiji iz Prekmurja šli peš na žegnanje k Sv. Trojici v Slovenskih Gorica. Tam jih je družina Čeh sprejela in pogostila.