Njeno življenje je potekalo ob delu v Kapelskih goricah Veliko se srečujemo z jubilanti, ki praznujejo 80 in več let. Toda prvič smo se srečali z slepo jubilantko, ki že 24 let živi v temi. To je Alojzija Kirič iz Kapele, pravzaprav iz Kapelskega Vrha. Pišemo iz Kapele, ker nam je sama rekla, da vseskozi živi na Kapeli. Njen dom, ki sta si ga z možem Jožetom kupila 1966. leta, stoji nedaleč od nove kapelske šole, na robu vinskih goric. Na obisk k njej so nas povabili iz Društva upokojencev Kapela. Z njimi, predsednikom Ivanom Šafaričem, Štefko Pučko, Slavico Pirc in Frančiško Sep, smo čestitali jubilantki. Da nas pri zunanjem posnetku ne bi pregnal dež, smo z njo najprej poslikali pred njeno hišo. Želela je, da se v ozadju vidijo gorice. Kot je pripomnila, čeprav jih jaz ne bom videla, pa naj bralci vidijo, da živim sredi Kapelskih goric.
Pogovarjati se z Alojzijo Kirič, je prijetno doživetje. Njen zdrav razum in sposobnost pripovedovanja, je vreden spoštovanja. Rodila se je, med 8 otroki, kot viničarski otrok 25. maja 1919. leta v Ljubijovi viničarji v Rožičkem Vrhu. V osnovno šolo je hodila na Kapelo, kjer je bil nadučitelj Pertl, katerega sin Eman Pertl je bil znani zdravnik v mariborski bolnišnici, sestri Marica in Anica pa učiteljici. Že kot šolarka je morala delati v vinogradih, da si je tako prislužila hrano, ki je doma primanjkovalo. Njena prva redna služba pri delu v goricah je bila zaposlitev pri »gospodu« Ignacu Šlageru v Turjanskem Vrhu. Tu je delala 7,5 let. Pri tem »gospodu« se je naučila nemškega jezika, ki ga še danes dobro obvlada. Od tu se je zaposlila na tedanjem Državnem posestvu Kapela, kjer je 1976 leta odšla v pokoj. Poročila se je 1952 leta. V družini so ji veselje delali dve hčerki, Lila in Zdenka, ter sin Lujzek, ki so jo razveseli z devetimi vnuki in osmimi pravnuki. Kot je povedala, jo otroci z družinami radi obiščejo.
Alojzija je vid izgubila po operaciji oči v Novem Sadu. Kljub slepoti, ob pomoči moža, ki je star 75 let, opravlja razna gospodinjska dela. Tako še vedno speče kruh. Pravzaprav ga sama zamesi, mož pa ga speče. Karor nogi mali posestniki in tudi viničarji, je tudi ona imela v hlevu živino. Danes z možem redita le po eno svinjo. Zanimala nas je zakaj vztraja pri reji prašiča: »Veste takega mesa, kot je tisto iz tünke v mesnici ne dobim. Zato z možem vsako leto pripraviva prave domače koline. Meso hraniva v tünki, kjer ga na klasični način pokrijeva z zaseko.« Naj povemo, da smo bili njenih mesnih dobrot iz tünke deležni tudi mi. Meso in klobase, ter zaseka, s katerim smo bili postreženi, je bilo nadvse okusno. Ob tem smo se pošalili, da še pridemo. Kot je povedala, ga še ne bo kmalu zmanjkalo.
Alojzija je bila tudi družbeno aktivna, saj je bila 20 let predsednica tedanjega KORK Kapela, njen mož pa je bil gasilec. Dolga leta je bila govornica ob pogrebih na Kapeli. Govorila je tudi na pokopališčih v Negovi, Sv. Juriju, Gornji Radgoni in celo v Prekmurju. Rada je pripovedovala tudi vice. Kot smo že omenili ima dober spomin. V pogovoru se je spomnila, kako je kot 15 letna deklica sodelovala pri posaditvi Aleksandrove lipe ob cerkvi na Kapeli., kjer so ob saditvi v jamo položili steklenico kapelskega vina in spominsko pismo. Posajena lipa še stoji.
Veliko zanimivega nam je še povedala. O njenem življenju je nadrobno v knjigi o življenju viničarjev in malih posestnikov, ki jo je izdalo KD Bubla Radenci, zapisala upokojena učiteljica Slavica Pirc. Vseeno še naj navedemo nekaj njenih spominov. Spomni se sosedov Knezovih, ki so živeli v »grofičini« hiši, ki je sedaj v lasti Romana Leljaka, od katerih v Gornji Radgoni živi le sin Frančiške Franček Knez. Rada poudari, da je njen nečak Miha Petek župan občine Radenci. Rada še gre k maši, da sliši župnika, igranje orgel in petje pevcev, ter se sreča s tistimi, s katerimi se je srečevala, ko je bila zaposlena. Nekoč je rada brala knjige. Sedaj posluša le radio in televizijo, ko jo gleda mož, ki ji komentira prikazane dogodke. Njen priljubljeni pevec je Adi Smolar, katerega pesmi besedila nam je recitirala na pamet.
Naj ob koncu omenimo, da se je posebno razveselila obiska predsednik DU Kapela Ivana Šafariča, katerega je, ko je bil mali pestovala, varovala in ga vodila k zdravniku, ko je imel obraz v eni sami krasti. Srečanja s svojo otroško »varuhinjo«, je bil vesel tudi Ivan.