V središču Apač smo tokrat obiskali Antona Balažica, ki je tiste dni praznoval svoj 90 rojstni dan. Obiskali smo ga skupaj z delegacijo Rdečega križa, predsednico OZRK Gornja Radgona Silvo Vračko, predsednico KORK Apače Olgo Edšidt in poverjenico Suzano Tropenauer, ter predsednico DU Gornja Radgona Inge Ivanek. Naj takoj povemo, da je bil slavljenec obiska delegacije nadvse vesel. Kot nam je povedal, so ga že prej obiskali podžupan občine Apače Franc Pižmoht in predsednik Zveze borcev Apače Vojko Galičič z Vinkom Petrneljem in Antonom Cunkom. Seveda smo bili toplega sprejema deležni tudi od snahe Marice in hčerke Zdenke, ki ima le nekaj korakov od njegove hiše svoj dom in svojega očeta vsakodnevno obišče.
Zaradi omejitve prostora v časopisu, ni lahko opisati življenja 90 letnika, ki je doživljal veliko dobrega in slabega v življenju. Anton Balažic se je rodil 13. julija 1919. leta v Gornji Bistrici v Prekmurju. Že kot otrok si je služil kruh kot pastir pri kmetu Skuhala v Banovcih , odkoder je obiskoval OŠ V Veržeju. Komaj 15 leten je šel na sezonsko delo v Donji Miholjac, kjer je 9 mesecev delal na poljih, za to pa dobil plačilo v naturi, pšenico, ki jo je družina potrebovala za kruh. Tam so največ okopavali sladkorno peso. Leta 1940 je odšel na služenje vojske v Belo Crkvo, kjer je dočakal drugo svetovno vojno. Tam je bil ujet od okupatorjev in 27 mesecev preživel kot vojni ujetnik v Nemčiji. Izpuščen je bil na prošnjo matere. Doma je ostal le leto dni, nato pa je bil mobiliziran v madžarsko vojsko. Tu je konec vojne dočakal kot vojni ujetnik, a so ga kmalu poslali domov. Ni bil dolgo doma, že je bil vpoklican v jugoslovansko vojsko na dosluženje. Spomladi 1946. leta se je odpravil k sestri v Banat in se tam zaposlil v Zadrugi. Že po enem letu sev je vrnil domov, nazaj v Gornjo Bistrico in se leta 1948 poročil z vdovo Angelo, ki mu je rodila 4 otroke Zdenko, Nado, Tončko in Antona, ki si je doma ustvaril družino in je letos umrl. Po poroki sta se oba z ženo, ki mu je umrla 1991. leta, zaposlila v tedanji Zadrugi Apače. Po razpadu zadrug 1953. leta, jima je bilo dodeljeno 4 ha zemlje in hiša v Apačah. Zemljo sta vrnila državi, obdržala pa le hišo in ohišnico. Tedaj se je zaposlil v Kmetijskem kombinatu, nato pa je do upokojitve 1979. leta delal na žagi v Črncih. Danes živi mirno upokojensko življenje. Kot je dejal, je vesel, da ima tako dobro snaho Marico, ki lepo skrbi za njega. Veliko veselje mu je, da ga otroci z družinami radi obiščejo. Vesel je tudi, da si je hčerka Zdenka, ki je bila učiteljica na Gorenjskem, z družino zgradila hišo ob njegovem domu. Naj povemo, da so ga otroci obdarili s 6 vnuki in 3 pravnuki.