Že od davna so na kmetijah znali ceniti dobrote, ki so jih pripravljali v krušni peči. So bili časi, ko so v krušni peči tudi kuhali zlasti zelje, repo in proseno kašo. Še največkrat so pekli kruh in druge dobrote. Predvsem so to bile pogače, bodi si ocvirkovke ali nadevane s sirom, katerim nekateri pravijo kvasenice, ter slovite prleške »gibance«, danes jim pravijo gibanice. Naj povemo, da so gibance zagotovo slovenski izdelek. To potrjuje tudi to, da jim v Avstriji pravijo »Gobanzen«. Prava prleška gibanca je narejena iz 9 plasti testa. To je dobrota, ki bi jo jedli angelčki, je nekoč dejal znani mariborski naravovarstvenik Mirko Šoštarič. Kot rojeni Prlek, je tudi raziskoval izvor nastanka prleške gibance. Danes v krušni peči pečejo gibance le redke gospodinje, največkrat le članice društev kmečkih gospodinj ali gospodinjskih društev. Ponujajo ji na raznih prireditvah. V Gornji Radgoni jih na tržnici med drugimi prodajta Simona Roškar iz Kmečkega turizma Roškar v Lastomercih in Alenka Kačič iz Kmečkega turizma pri Alenki v Gornjih Ivanjcih. Naj posežemo malo v zgodovino in omenimo, da so gibance, v času razcveta turizma, na Negovskem jezeru, v 70 letih na veliko prodajale bližnje kmečke gospodinje. Ker je takrat ob koncu tedna jezero obiskalo 1000 in več turistov, jih nikoli ni bilo dovolj.
Cenjena dobrota so tudi že omenjene pogače ali kvasenice. Kvasenice so jim rekli zato, ker so bile pripravljene iz kvašenega testa. To pa zato, da so bile bolj »sitostne«, se pravi, da so se jih bolj najedli. Kvasenice so na kmetih vedno ponujali delavcem ali dninarjem kot poobedek.