Dejstvo, da gobe v zadnjih dnevih in tednih rastejo kot nore, se je potrdilo tudi v relativno ravninskem delu med Apaško in Ščavniško dolino. V „Lomanoški gozd“ se je namreč minulo nedeljo (7.10.) odpravil tudi 72 – letni Franc Senekovič iz Lešan v apaški občini, in nasmehnila se mu je velika sreča. Poleg „cele armade“ lepih majhnih in nekoliko večjih jurčkov, lisičk ter nekaterih drugih gozdnih lepotic, je namreč naletel tudi na dva jurčka velikana, kakršne ne najdeš pogosto. Skupaj sta namreč tehtala skoraj tri kilograme (natanko 2,90 kg). Prvi je tehtal 1,55 kg in je imel premer 32 cm, drugi pa je tehtal 1,35 kg in je imel premer 28 cm. Dejansko zavidanja vreden „plen“ pa ni posebej presenetil izkušenega gobarja, ki je nekoč delal v Nemčiji, potem na domači Lini, in je sedaj že vrsto let v pokoju, ter dobro pozna „stanje“ v gozdu.
Sedaj, skupaj s soprogo Moniko in hčerko Betino, gospodari tudi na manjši kmetiji, in ima tudi kar nekaj prostega časa, ter tako da pogosto obiskuje bližnje gozdove. „Dejansko rad hodim v gozd in nabiram gobe. In letos jih je dejansko veliko in še posebej velike zrastejo. Res je sicer, da sam ne jem preveč rad gob, toda vse kar naberem gre za med. Nekaj pojemo sami, saj se gobe lahko pripravijo na različne načine. Nekaj jih tudi posušimo ali zamrznemo, nekaj pa jih podarimo svojcem in prijateljem“, nam je veselo razlagal Franček, ki verjame, da bodo jurčki in druge gobe še rasle preden bo padel letošnji sneg...
NJEGOVO VELIČANSTVO „JURČEK VELIKAN“
Na domačem dvorišču je zrasel jurček velikan, ki je meril kar 33 cm premera in tehtal 1,25 kg
Glede na to, kako neodgovorni smo do narava potem niti ne preseneča, da nas slednja pogosto preseneti s takšnimi in drugačnimi naravnimi katastrofami. Toda, bolj kot ljudje naravo, pa nas slednja pogosto preseneti tudi prijazno in prijetno, kar posebej občutimo v jesenskem času pobiranja takšnih in drugačnih plodov narave. Med slednje gotovo sodijo tudi gozdne lepotice, kot so jurčki, lisičke in druge gobe, katerih se veselijo mnogi gobarji, predvsem pa gurmani. In če je že običaj, da jurčki, ki so za mnoge goba številka ena predvsem uspevajo v gozdovih in v njihovi bližini, potem je veliko presenečanje, če omenjene lepe gobe uspevajo tudi na domačem dvorišču. V to sta se že letošnjo pomlad ter tudi sedaj ob koledarskem začetku jeseni, najbolj zgovorno prepričala Branko in Milka Kovač iz Hrastja Mote pri Radencih. V gabrovem grmu v neposredni bližini domače hiše, pravzaprav kar na domačem dvorišču, na nekaj nekaj kvadratnih metrov, je namreč spomladi zraslo več deset izjemno lepih in zdravih jurčkov, pred katerimi se kar sline cedijo. Toda to ni vse, kajti „letina“ se je ponovila tudi v jesenskem terminu, toda z eno „lepotno napako“. Med armado manjših jurčkov, je namreč izstopal jurček velikan, ki je v dobrem tednu zrasel do 1,25 kilograma teže njegov klobuk pa je imel premer zavidljivih 33 cm.
Na vse to je še posebej ponosen Branko, saj je jurčke praktično sam tudi „vzgojil“. Svoj dejansko nenavaden »pridelek«, kar nekaj dni mora tudi skrbno varovati, da ne bi mimo prišel kakšen gobar, katerih v zadnjih dneh in tednih tudi v pomurskih gozdovih ne primanjkuje. Poleg številnih manjših in izjemno zdravih jurčkov, je zdrav bil tudi velikan, ki je po njegovem prepričanju vsak dan zrasel za okoli 3 cm. Veseli ga, da lahko uspejo tudi veliki jurčki, in slednjega bo sedaj uporabil za „seme“, saj želi razširiti svoj gobarski nasad na drugo stran dvorišča. »Tukaj gre dejansko za nenavadno zgodbo, in sicer smo že nekaj let na isto mesto, v omenjenem grmu, metali odpadke gob, ki smo jih nabirali v gozdu. In čez nekaj časa so tam začela rasti »domači« jurčki. Vsako jesen je bilo kar nekaj gob, pred tremi leti pa so preseženi vsi rekordi, kajti toliko pridelka ni bilo nikoli pred tem in po tem. Pa tudi letos je zelo lepo, saj je še veliko zametkov gob, katere skrbno skrivamo in zalivamo, saj potrebujejo veliko vlage«, nam je pripovedoval Branko Kovač, ki je dejal, da s soprogo Milko, otroci in vnuki, ki jih pogosto obiskujejo, imajo radi gobe, zato jih s soprogo Milko, posušijo, vložijo ali pa kar dajo zamrzniti in jih lahko nenehno uživajo. Kot pravi Branko pa ga za omenjeno »gobarsko srečo« ne skrbijo niti inšpektorji, saj ocenjuje, da skupaj z domačimi lahko razdeli ves pridelek, ob tem pa meni, da gre pravzaprav za doma vzgojene jurčke, o katerih zakonodajalec menda ni razmišljal…