Redki so tisti Radgončani in ne le oni, ki ne poznajo Franca (Frančka) Škrobarja s Panonske ulice v Gornji Radgoni. Spoznali so ga tako ali drugače, mogoče kot nogometaša, godbenika, raznašalca časopisov, saj je to počel kar 12 let in je časopis v nabiralniku bil že ob štirih ali petih zjutraj... In sedaj, ko je Franček praznoval lep okrogel jubilej, 80 let življenja, ga niso pozabili. Res ga je pred leto pritisnila bolezen, a je tudi njo premagal, ob njegovem jubileju pa so ga ob domačih in prijatelji, še posebej razveselili člani Pihalnega orkestra Gornja Radgona, ki so mu prišli zaigrat podoknico. Slavljenec jih sicer ni videl, kajti odpovedal mu je vid, a ga je igranje orkestra ganilo do srca. Igranje njegovih kolegov mu je orosilo utrujene oči. Kako tudi ne, ko pa je v tem orkestru na saksofon in klarinet igral kar 45 let.

Po pozdravnih melodijah, med katerimi so bile tudi tiste, ki jih je nekoč igral slavljenec in zapeti pesmi »Vse najboljše, dragi Franček…« , mu je predsednik Pihalnega orkestra Andrej Subašić čestital za lep osebni jubilej, ob tem pa mu je izročil priložnostno darilo. S stikom roke so mu čestitali tudi vsi člani orkestra, ki so zaigrali njemu ljube melodije. Ker ne vidi, je večino članov (le mlajših ne), spoznal po glasu. Po zaigranih melodijah, so domači »muzikante« povabili na prigrizek, ob tem pa so s slavljencem nazdravili z domačo kapljico. Kot je povedal slavljenec, je bilo to srečanje z njegovimi glasbenimi kolegi zelo prijetno presenečenje. Srečen je, da so se ga na tak način spomnili in se vsem udeležencem iz srca zahvaljuje.

Franček Škrobar se je sicer rodil, v viničarski družini 11 otrok, 19.9.1935 v vinorodnih Policah nad Gornjo Radgono. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Gornji Radgoni, se je pri mojstru Ivanu Maroviču izučil za čevljarja, toda tega poklica ni nikoli opravljal. Prvo zaposlitev je našel v kleti tedanjega KK Radgona, nato pa se je zaposlil v Gradbenem podjetju Gornja Radgona, katerega je vodil Jože Klopčič. Bil je udeležen pri gradnji Kulturnega doma in drugih objektov v Gornji Radgoni. Od tam ga je 1958. leta zvabil na delo v Elrad tedanji direktor Zvonko Klemenčič. Za kratek čas se je zaposlil v Alenu v Nemčiji, nato pa kot vzdrževalec bazenov v Zdravilišču Radenci, od koder je bil premeščen v Tovarno polnilne opreme v Boračevi, kjer se je tudi upokojil. Leta 1963 si je z ženo Marijo (rojeno Šumen) ustvaril družino, v kateri so se rodili Lidija, Franci in Romana. Danes ju razveseljujejo vnuki Dani, David in Bettina ter pravnuk Žan. Ob sklenitvi zakona sta živela na Kerenčičevi, od leta 1978 pa na Panonski ulici v Gornji Radgoni, kjer sta si kupila stanovanje.

Franček ie vseskozi imel veliko postranskih in prostočasnih dejavnosti. Kot je povedal, mu je bila glasba na prvem mestu. Glasbeno se je izobrazil v Glasbeni šoli Gornja Radgona, kjer je bil njegov učitelj ravnatelj Jože Bezjak, predvsem pa se je posvetil igranju na saksofon in klarinet. S tema instrumentoma je 45 let nastopal v orkestru, ki se je takrat imenoval Pihalna godba Gornja Radgona. Z njim je nastopal na veliko koncertih, največ v domači občini ter tudi v drugih krajih Slovenije ter tudi v tujini. Zanj nepozabni nastopi so bili v Avstriji, v Srbiji in na Madžarskem. Ni pa pozabil omeniti nadvse prijetnih druženj, ko je orkester letoval v Lovrečici, kjer so imeli veliko nastopov v obalnih mestih: Izoli, Portorožu in Kopru.

Druga njegova amaterska disciplina je bil nogomet. V moštvu je igral levo krilo. Kot je povedal, so bila za njega pri obeh področjih najvažnejša prijetna druženja, na katere ima lepe spomine in jih danes pogreša. Tu in tam pa se je rad posvečal športnemu ribolovu, ki pa mu je pomenilo le sprostitev v naravi. Še veliko zanimivega smo izvedeli iz njegovega 80-letnega življenja. Na koncu je pohvalil ženo Marijo, ki zanj lepo skrbi, in dodal: »Srečen sem, da imam dobro ženo, ki mi stoji ob strani, posebno v zadnjih letih, ko me dajejo težke bolezni. Hvaležen sem ji, da se razdaja zame. Vesel sem tudi, da me moji bližnji obiskujejo in spoštujejo.«