Bog daj srečo, tako smo pozdravili Ano Kocbek, ki je pod svojo domačijo v Nasovi na grabljala pokošeno oveneto otavo. Vprašali smo jo, če jo lahko poslikamo in o tem kaj napišemo. Ob tem je dejala: »Kaj bi me slikali, saj nisem nič posebnega!«. Pa je. Že zato, ker je redko videti koga, ki bi z lesenimi grabljami opravljal to kmečko opravilo. Ko smo jo povprašali, kako to, da se še prime za grabelje nam je dejala: »Glejte, travnik je na precejšnji strmini. Kar strah me je, ko ga "tamladi" kosijo s strojem. Tukaj na koncu je še posebno nevarno, saj se lahko traktor prevrne. Prav zato sem pristopila k grabljenju tega roba travnika. Ker nimamo krav, vsaj zaenkrat ne, ne potrebujemo krme. Vseeno mi je hudo, če bi travnik zanemarili.Tiste na ravnici še kdo pokosi, takih na strmini se ljudje ogibajo. Ker živim celo življenje na kmetiji, smo navajeni, da mora biti vsaka parcela obdelana. Kaj se tiče grabljanja, katerega res redko vidimo, je bilo nekoč običajno kmečko opravilo. Danes ob sušenju trave grabljajo s stroji, kar je hitreje in lažje. Vseeno so grablje še vedno kmečko orodje, ki ga lahko vedno uporabimo,« je dejal 73 letna Ana Kocbek iz Nasove.