Bil je prvi zares vroč in sončen dan v letošnjem letu, ki smo ga zaposleni ZD Gornja Radgona namenili obisku pokopališča v Apačah, da se poslovimo od dolgoletnega sodelavca in prijatelja, Miloša Radašina, dr. med., ki je resnici na ljubo že precej let v pokoju, ampak zato ga ne bomo nič manj pogrešali. Pridružili so se nam tudi številni prav tako že upokojeni sodelavci.
Je že tako v življenju, da je treba „iti dalje“…dalje zato, ker so to besede, ki smo jih slišali vsak dan iz njegove ordinacije. Ne samo medicinska sestra, ki je delala z njim, ampak predvsem številni njegovi pacienti, so se v čakalnici zdramili in ob glasnem in gromkem glasu njihovega doktorja, prišli v ambulanto kar sami in to trije naenkrat in ni bilo treba sestri še posebej klicati naprej. Če se samo spomnim na začetku, ko smo kot mlade sestre morale včasih nadomeščati njegovo medicinsko sestro, ki je takrat delala z njim. Dolga leta je bila to sestra Olga, pozneje pa vse do upokojitve sestra Suzana. Kako nas je bilo strah tega „mogočnega in glasnega“ dr. Radašina. Ampak ne za dolgo. Kaj hitro smo spoznali, da se za tem mogočnim glasom skriva nežna vojvodinska duša. Bolj smo ga spoznavali, manj je bilo strahu in bojazni. Vse bolj smo v njem videli človeka z mehko dušo, ki je spoštoval svoje bližnje sodelavce in ob vsakem trenutku dajal občutek, da se lahko zaneseš na njega, da ti bo stal ob strani v vsakršni situaciji.
Tudi pacienti so ob začetni zadržanosti, ki jo je pač deležen skoraj vsak, ki pride od nekod na novo, spoznali, da so dobili v Apaško dolino človeka z dušo in dobrega strokovnjaka na področju medicine. S svojo strokovnostjo je rešil marsikatero življenje in marsikomu olajšal trpljenje. S svojimi pacienti in sodelavci je stkal veliko prijateljskih vezi. Tudi dr. Radašin je šel dalje…, dalje na pot, kamor bomo nekoč šli vsi. Na tej poti ga je spremljalo mnogo cvetja, ki ga je imel tako rad in spremljala ga je pesem, ki mu je prav tako bila blizu. Zato bom izkoristila za konec refren pesmi, ki jo je neštetokrat odpel z glasom, kateri je odmeval, da je donelo… »A, kad umrem, a, kad umrem, na grob meni dođite, od spomenka plavog cveta, venac mi ispletite«.(Ž.Milić). Spominčic res ni bilo, bilo je pa veliko lepih rož in bili smo tam mi.
V imenu sodelavcev zapisala: Slavica Mencinger, ZD Gornja Radgona
Pripis uredništva:
Miloš Radašin, dr. med., je bil rojen 5.1.1930, in je leta 1958 končal Medicinsko fakulteto v Beogradu. Na osnovi pridobljene osnovne medicinske izobrazbe je leta 1969 opravil specialistični izpit v Novem Sadu, leta 1995 pa licenco v Ljubljani. Svojo delovno dobo je 1.3.1971 pričel v Zdravstvenem domu v Gornji Radgoni, in sicer v ambulanti v Apačah. Nastanil se je v stanovanje nad ambulanto in opravljal delo splošnega zdravnika s stalno prisotnostjo za posredovanje pri bolnikih. Oral je ledino zdravniškega poklica v občini Gornja Radgona. Deloval je v težkih pogojih, saj je poleg svojega rednega dela opravljal tudi dežurstva v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, kar pa je mnogokrat trajalo nekaj dni in noči zaporedoma. A mu nič ni bilo težko. Ker je bival v Apačah, je bil pri nudenju zdravniške pomoči prisoten praktično 24 ur. Vedno je želel in bil pripravljen pomagati ljudem v stiski. Bil je hišni zdravnik in je svoje paciente dobro poznal, zaradi česar je bil natančen pri postavljanju diagnoz bolezni in ukrepov za zdravljenje. Poznan je bil po natančnosti pri delu, odkritosti in neposrednosti pri kontaktiranju s pacienti in njihovimi svojci. Z vestnim delom je želel vedno pomagati ljudem, zato je bil v svojem okolju zelo priljubljen in spoštovan tako kot zdravnik kot človek.
Svoje delo je opravljal 40 let, do leta 1999 in še dodatnih šest mesecev nadomeščanja dela zdravnika, dokler ni prišel nadomestni zdravnik. S svojim življenjskim vestnim delom dobrega zdravnika je pustil trajen pečat na humanitarnem področju v okolju, v katerem je deloval in živel. Za svoje delo je bil deležen številnih priznanj in nagrad, med drugim je leta 2005 prejel tudi srebrni grb občine Gornja Radgona.