Ob današnji industrijski izdelavi mnogih izdelkov, ki so jih v preteklosti izdelovali obrtniki in rokodelci, mnogi poklici izumirajo. Tega vsaj v drastični obliki ni doletelo mizarskega poklica. Še vedno je za ta poklic veliko zanimanja. Pa so se tako ohranile tudi tovrstne šole, ki izobražujejo mizarje in lesne tehnike. Pri Sv. Juriju smo se srečali s »starim« mizarjem, ki se je vse življenje predajal temu poklicu. To je Janko Kocbek, ki izhaja iz znane družine. Njegov stric je bil namreč znani slovenski pesnik in pisatelj Edvard Kocbek, ki je bil rojen, kot njegov oče, pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Njegove rojstne hiše ni več, saj so jo brigadirji, na povelje tedanjih oblastnikov, ker je za rušitev določeni delavci niso hoteli, porušili. Na tem mestu je sedaj le spominska plošča, ki spominja na rojstno hišo velikega rojaka Sv. Jurija ob Ščavnici.
Ob pisanju zgodbe o mizarju Janku Kocbeku, nas je malo zaneslo. A ni šlo drugače. Janko se je rodil 1941. leta pri Sv. Juriju ob Ščavnici, kjer je tudi odraščal. Po osnovni šoli se je odločil za mizarski poklic. Vajensko mesto si je našel v tedanjem Gradbenem podjetju v Gornji Radgoni, ki ga je vodil direktor Jože Klopčič. Vodja mizarskih delavnic, pa tako tudi njegov mojster je bil Franc Vogrinec, ki je izhajal iz mizarske družine, kjer so bili tri bratje mizarji. Kot vajenec se je učil vseh mizarskih del, med njimi tudi zaprto »cinkanje«, to je spajanje lesa v kotu 90-tih stopinj, katerega danes mizarji skoraj ne uporabljajo več. Dobro se spominja tudi izdelave »klincev« na roko, ki so prav tako služili za spajanje lesa, zlasti okenskih okvirjev. Kot pomočnik je le kratek čas delal v Gradbenem podjetju, saj si je našel delo v lesno predelovalni delavnici Bor Pesnica. Tu ga je doletelo služenje vojske. Prvih šest mesecev je bil vojak v Trebinju, 18 mesecev pa v Vučitrnu na Kosovu, kjer je vseskozi delal v mizarski delavnici. V njej je z njim delal le še Slovenec doma iz Slovenske Bistrice. Po vrnitvi iz vojske si je našel delo bližje doma v galvaniki tedanjega Elrada. Toda po 6 mesecih je bil zaradi krize, leta 1965 odpuščen. Tri mesece, sezonsko, je delal tudi v nalivalnici Radenske. Po vseh neuspehih z iskanjem dela, je doma leta 1967 odprl pavšalno obrt, ki jo je imel do 1972 leta, ko si je našel delo v Lesni predelavi v Murski Soboti. Po skoraj dveh letih dela se je zaposlil v Avtoradgoni, kjer je leta 2002 dočakal pokojnino.
Janko si je leta 1973 ustvaril družino, kjer mu je žena Terezija rodila tri hčerke Marjetko, Anko in Zinko. Doma še živita hčerki Anka in Zinka, ki sta po poklicu kuharici in sta zaposleni na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici. Hčerka Marjetka si je ustvarila družino, dom si gradi ob njihovi hiši, in ju obdarila z vnukico Niko. Žena Terezija je vseskozi skrbela za gospodinjstvo in otroke. Nekaj časa je delala v zdravilišču Radenska. So eni redkih v središču kraja, ki še imajo kravo in za svoje potrebe redijo svinje. Na dvorišču pa se sprehajajo tri muce Riki, Pika in Mačica, ki so hišni ljubljenčki. Seveda so še tu kokoške, ki se svobodno sprehajajo okoli hiše in po bližnjem travniku in tako prinašajo bio jajčka. Ob vsem tem še obdelujejo svoj vinograd, imajo pa tudi gozd kjer je dovolj »bio« kurjave.
Sedaj pa se še ustavimo v njegovi mizarski delavnici. Prvo pozornost smo usmerili v tri skoraj dokončane pručke ali »šamrle«, ki so bili v obdelavi na mizarski skobeljni mizi ali kot rečemo »hoblpanku«. Prekrasna mizarska stvaritev našega sogovornika. Dva sta bila iz macesnovega, eden pa iz orehovega lesa. Eden od teh je bil namenjen za srečolov ob praznovanju Župnijskega dne. Pokazal nam je še izdelavo okvirjev za slike, tudi profile izdeluje sam, in lesene priprave za sušenje zdravilnih zelišč gob in druge manjše izdelke iz lesa. Janko ima mizarsko delavnico opremljeno z modernimi hobi mizarskimi stroji. V uporabi pa je še tudi več kot skoraj 40 let "hoblmašina«. Ob pogledu na pručke, nam je dejal, da je za pomočniški izpit izdelal pručko in stol brez naslonjala, kateremu rečejo tudi »stokrl«. Veliko bi še lahko pisali o delavnem Janku, ki sedaj skrbi za red v mrliški vežici, ob časno pa tudi v kulturnem domu, zlasti pozimi, ko skrbi za ogrevanje s klasičnimi pečmi.