Če v njunem življenju ne bi bilo ljubezni, spoštovanja, razumevanja in tolerance, Ida in Anton Pintarič iz Hrastja Mota, ob vsem kar se jima je dogajalo v dobrih petih desetletjih, odkar sta skupaj, gotovo ne bi dočakala praznovanje zlate poroke. Toda pridna in prijazna, predvsem pa trdoživa prekmursko-prleška zakonca sta premagala vse težave in sta sedaj v tej hudi poletni vročini, v družbi kakšnih 70 svojcev, sorodnikov, prijateljev in sosedov, obhajala zlato poroko. Pri hišni prijateljici Jožici na Račkem Vrhu, kjer je nekoč bil gostinski lokal, je ob bogato obloženih mizah, potekalo pravo veselje in zabava, katero si bodo mnogi dolgo zapomnili. Ker sta tudi pred pol stoletja imela dve poroki, civilno julija, cerkveno novembra 1965, bo očitno pred koncem letošnjega leta pri Pintaričevih in njihovih najbližjih, še eno praznovanje.

Zlatoporočenec Anton se je rodil 27.8.1943, kot en izmed devetih otrok v Melincih, na levem bregu reke Mure. Zanimivo je, da je osnovno šolo obiskoval v Melincih, Beltincih, Cezanjevcih, na Kapeli... Že kot mlad fant se je podal trebuhom za kruhom, saj je že pred odhodom v JLA, najprej delal v Žitu Ljubljana, nato v Teolu. Po prihodu iz vojske sta se 14.7.1965 poročila in je šel delati v sosednjo Avstrijo, nato pa leta 1969 skupaj v Nemčijo, kjer sta 13 let delala v tovarni Audi. Po vrnitvi v Slovenijo sta si skupni dom ustvarila v Hrastju Mota, in že sta imela sinova Andreja in Zvonka ter hčerko Klaudijo. Če bi vedel, kot danes pravi Anton Pintarič, se najbrž ne bi vrnila v Slovenijo, saj so se kmalu zatem začele vrstiti nesreče. Najprej smrt starejšega sina, huda nesreča hčerke, smrt zeta... Anton si je nabavil kmetijsko mehanizacijo in do upokojitve leta 2007 izvajal strojne storitve pri kmetovalcih. Nekaj časa pa je prodajal tudi kapelska vina.

Ida Ružič pa se je rodila 6.1.1948 na Zgornjem Kocjanu na kapelskih vinorodnih gričih. Mlada se je poročila, in kot dvajsetletnica z možem odšla v Nemčijo. Po vrnitvi, leta 1981 se je zaposlila v radenski v Radencih, kjer je leta 2005 dočakala pokojnino. Danes Ida in Anton živita v gospodinjstvu z invalidno hčerko, ter vnukinjama Dorotejo in Beatric, aktivna sta v različnih društvih in priljubljena v lokalnem okolju. Zanimivo je tudi, da je Anton prvi v Sloveniji „ukradel“ vozilo JLA, in sicer ko so slednji prihajali v Gornjo Radgono je odvzelo tovornjak JLA in ga odpeljal na skrivno lokacijo. Tako je danes, kot veteran vojne za Slovenijo, že 19 let tudi praporščak.

Ob robu zlate poroke nam je Tonček razlagal, kako je spoznal deklico z imenom Ida, katera je pozneje postala njegova življenjska sopotnica, dokler ju... ne loči. Prav ob nekdanji gostilni na Račkem Vrhu, kjer so obhajali zlato poroko, je leta 1961 potekala neka gasilska veselica. Vsi fantje, tudi Tonček so se zagledali v takrat mladoletno lepotico Ido, vsi so si želeli, da bi jo osvojili, Uspelo pa je le Antonu Pintariču, ki jo ni več izpustil, štiri leta pozneje pa sta se poročila. In očitno nobenemu ni žal, čeprav jima v življenju ni bilo vedno postlano z rož«cami, pa tudi nesreče so ju kar spremljale, toda do živega jima le niso mogle. Prebolela sta, ko jima je leta 1983 v prometni nesreči umrl 18-letni sin Andrej, potem petnajst let pozneje, ko se jima je hudo ponesrečila hčerka Klaudija, ki je komajda preživela in je pristala na invalidskem vozičku. Kmalu zatem pa jima je v novi prometni nesreči umrl že zet. Za vse to moraš imeti pogum in voljo, kar je Idi in Antonu uspelo. Kljub vsem travmam in nesrečam pa sta ostala sebi zvesta, torej prijazna, prijetna in vesela. Na zlati poroki sta tud največ plesala ob zvokih harmonikarja Roberta Majeriča. Vsi, ki jih poznajo ju imajo za „dobričine in veseljake“. In vsi prisotni na zlati poroki so jima zaželeli, da bosta skupaj takšna do diamantne, biserne in še kakšne jubilejne poroke.