Po približno dveh letih se je na območju občine Benedikt zaključila ureditev arheološke ceste v dolžini 33 km z dvanajstimi informativnimi tablami. Janez Ferlinc, predsednik Zgodovinskega društva Slovenske gorice, je ob tem povedal, da je moto ceste „Začutite preteklost od pradavnine do preteklosti“. Arheološka cesta povezuje vse spomenike nepremične arheološke kulturne dediščine ter drugih znamenitosti in zanimivosti. V okviru projekta so v Benediktu odprli tudi stalno razstavo osrednjih Slovenskih Goric. Mnogi sicer vedo, da je Benedikt z okolico znan po slatinskih vrelcih. Iz teh krajev je bil župnik v Podčetrtku Friderik Strnad, ki je dal analizirati toplo vodo ter tako odkril Atomske toplice, danes Terme Olimia. Le streljaj iz Benedikta, če se peljete mimo pokopališča, so tik ob cesti Slatinski vrelci. Mineralna voda je v manjših globinah, do 100 metrov, zato njena temperatura ne preseže 20 stopinj Celzija. Omenjeni vrelec se imenuje Paula, vrtina pa je globoka 30 metrov. Tik ob pokopališču, v neposredni bližini župnijske cerkve sv. Benedikta, boste našli tako imenovane Gomile. To je sicer gomila iz prve polovice drugega stoletja našega štetja, v kateri je bila pokopana ženska, ki se je ukvarjala s tkanjem domačega platna. Leži na hodni površini prazgodovinske naselbine, ki časovno spada v obdobje med letoma 750 in 650 pred našim štetjem.

S tega območja poznamo največja gomilna grobišča pri nas (Trotkova, Trstenik, Benedikt, Spodnja Ročica in Ločki Vrh), rimske naselbinske ostaline (Drvanja, Ihova, Trotkova in Obrat) ter svetovno znano najdbo 26 bronastodobnih negovskih čelad iz bližnjega Ženjaka. Ponazoritvene table obveščajo obiskovalce o bogati zgodovini Benedikta, ki je tudi arheološko pomemben kraj na zemljevidu sveta... Na vse to je posebej ponosen Milan Gumzar, župana Občine Benedikt, ki je spregovoril tudi na predstavitvi projekta Arheološka cesta Benedikt in Stalna razstava osrednjih Slovenskih Goric. Občina Benedikt in partnerja Zgodovinsko društvo Atlantida, raj slave iz Benedikta ter Zgodovinsko društvo Slovenske gorice iz Lenarta so namreč uspešno zaključuili turistično zelo zanimiv projekt v okviru LAS Ovtar. Občina Benedikt je tako bogatejša za dva nova turistična produkta – Arheološko cesto Benedikt in Stalno razstavo osrednjih Slovenskih goric.

Na dvanajstih informativnih tablah Arheološke ceste, ki označujejo prazgodovinske in rimskodobne značilnosti občine Benedikt in opisujejo naravne energetske točke na grobiščih in naseljih naših davnih prednikov (geomedicina, geomantika). Na informativnih tablah so še stare krajevne ljudske zgodbe. Cesto, ki je dolga 33,2 km, lahko prevozite z motornim vozilom, kolesom ali prepešačite. Benedikt z okolico ima bogata arheološka najdišča. Z najdbo negovskih čelad je postal Ženjak (Benedikt, Na klancu) svetovno znan. V Sloveniji je največje gomilno grobišče v Trotkovi (57 gomil). Tu mimo je potekala jantarska pot in rimska cesta po kateri so potovali tudi sv. Martin in kasneje sveta brata Ciril in Metod. Edinstveno je odlično ohranjeno fosilno okostje mladiča miocenskega kita iz okolice Benedikta. Staro je okrog 13 milijonov let. Verjetno so našli eno najstarejših pisav v Evropi na ploščatem kamnu v cerkvi Sv. Benedikta.

Arheološka cesta Benedikt povezuje vse spomenike nepremične arheološke kulturne dediščine. Na svetih krajih naših prednikov pa so izjemne energetske (geomedicinske) točke. Cesta se dotika velikih simbolnih figur. Oblikovane so iz gozdov. Figure so verjetno delo naših davnih prednikov ali pa so nastale naključno z dolgotrajno uporabo kmetijskih zemljišč. Arheološka cesta Benedikt simbolizira starodobnost, lepoto, energijo, naravne in kulturne zaklade. Po označeni 33,2 km dolgi cesti, boste nekaj sto metrov hodili po tihih gozdovih in iskali arheološke kulturne spomenike, ki so na fotokarti označeni z modro belim haaškim križem. Cesta se začne v središču Benedikta in se nadaljuje v smeri dvanajstih oštevilčenih točk. Povezuje naselja in ulice: Benedikt – Na klancu - Obrat - Ločki Vrh – Trotkova – Sveti Trije Kralji v Slovenskih goricah – Štajngrova – Ihova – Trstenik – Drvanja – Benediški Vrh - Spodnja Ročica in Ženjak.

Arheološka cesta Benedikt in Stalna razstava osrednjih Slovenskih goric sta namenjeni prebivalcem območja LAS ter turistom, zlasti učencem, dijakom in študentom ter družinam. Projekt so domačini lepo sprejeli in bo vplival na kakovost življenja in diverzifikacijo. Izvajalci projekta so uredili in označili arheološke najdbe, skrbijo za izboljšanje naravnega okolja in za boljšo turistična infrastruktura na podeželju. Na stalni razstavi so predstavljene in interpretirane najbolj zanimive arheološke najdbe osrednjih Slovenskih Goric, mitologija, energetske točke in fantastična zgodba. Arheološka cesta Benedikt in Stalna razstava osrednjih Slovenskih Goric sta novi turistični infrastrukturi na območju LAS Ovtar. Nova produkta promovirata turizem in bosta vključena v nacionalno ponudbo in razvoj integralnih turističnih produktov. Arheološka cesta Benedikt je že vključena med integralne turistične produkte Pomurja na področju energetskih točk in arheološke dediščine. Izšel je tudi večjezični zemljevid - prospekt s kratkim opisom točk na cesti. Izdelan jr tudi interaktivni računalniški programa o arheološki cesti in razstavi za internetno stran s predstavitvenim kratkim avdio vodičem o poteku arheološke ceste. Projekt Arheološka cesta Benedikt (I. odsek arheološke ceste Slovenskih goric) in Stalna razstava osrednjih Slovenskih goric je gotovo velika pridobitev, ne le za občino Benedikt temveč za cele Slovenske Gorice, ter vso Slovenijo. Projekt Arheološka cesta Benedikta in Stalna razstava osrednjih Slovenskih goric je pripravila občina Benedikt (vodja projekta: Milan Gumzar) ob sodelovanju partnerja Zgodovinskega društva Atlantida raj slave in Zgodovinskega društva Slovenske gorice. Avtorja besedil sta: Anton Mlasko in Janez Ferlinc. Grafično oblikovanje: Grafika, grafične komunikacije, Jernej Lasbaher s.p. Projekt delno financira EU.

Arheološki spomenik
Negovske čelade so prav zaradi starih napisov prvovrstna evropska znamenitost. V naših krajih so že v železni dobi živeli kulturni ljudje s svojim jezikom in s svojo pisavo. Depojska najdba negovskih čelad Benedikt, Na klancu (prej Ženjak). Novembra 1811 je Jurij Slaček tretjič oral svojo majhno njivo na pobočju ob vinogradu pod vrhom grebena. V predzadnji brazdi je s plugom zadel ob trd predmet, ni bil kamen ampak nekaj železnega. Izoral je 26 bronastih čelad, ki so danes shranjene na Dunaju, v Univerzalnem muzeju Joanneum v Gradcu, v Berlinu in Münchnu ter v Narodnem muzeju Slovenije. Najbližje lahko negovsko čelado vidite v Gornji Radgoni in Bad Radkersburgu. Po nekdanjem sedežu gospostva v bližnjem gradu Negova so dobile in ohranile ime »negovske čelade«. Časovno pripadajo obdobju od 5. do 2. stol. pr. n. š. (železna doba, halštat). Njihova pomembna posebnost je v tem, da imajo nekatere vrezane napise, od katerih je eden bil spoznan za najstarejši germanski zapis. Napis je leta 1925 Marstrander spoznal v latinici za »germanski« in ga zapisal: HARIGASTI TEIVA 111 I L. Harigast je pomenil germansko ime. Indoevropski izraz Teiva je bog. Črte na koncu je prebral kot HILM, ki je sorodno nemški besedi Helm (čelada). Napis pomeni: »Harigast, član germanskega rodu, daje ali žrtvuje bogu čelade.« To naj bi bil zaobljubni ali votivni napis. Strokovnjaki pa si napis razlagajo tudi drugače. Tako ga je R. Egger spoznal za rimski napis, in sicer: HARIGASTI TEI (filli) v (exillacio) A(larum) 111 IL (lyricarum) ali po naše: »Čelada je last Harigasta, sina Teia, ki je služil v tretjem oddelku ilirskega odreda rimske legije«. To naj bi se zgodilo z rimsko zasedbo Alp ob vojaškem pohodu cesarja Tiberija v naše kraje (v letih od 12 do 9 pr. n. št.) ali pa ob zatrtju ilirsko-panonskega upora bratov Batonov proti Rimljanom (v letih 6 - 9 n. št.). Rimski vojaki so pogosto pisali na svoje čelade v latinščini. Negovske čelade pa niso rimske, saj čelade negovskega tipa izkopavajo v halštatskih grobovih v Stični in Novem mestu. Vse so italsko-etruščanskega tipa. Tako oblikovane čelade so postale značilnost veljakov - knezov halštatskega kulturnega kroga na Dolenjskem v drugi polovici petega in začetku četrtega stoletja pr. n. št. Jezikoslovci pa so ugotovili, da so napisi na negovskih čeladah v venetski pisavi idrijskega tipa. Na negovski čeladi A je domnevno zapisan galski, na čeladi B pa germanski jezik; oba z venetsko pisavo iz Idrije pri Bači. Poznamo še mnogo drugih interpretacij zapisov s čelad. Zanimivo je prebral prazgodovinski napis na čeladi B domačin iz Ženjaka Anton Mlasko, in sicer: »Hrabri, najslavnejši gostitelj, najmogočnejši (prvi) bog Atlantide vsega prvega ljudstva«.

Od preteklosti do sedanjosti

Na Arheološki cesti Benedikt se čuti, da so naši predniki iz pradavnine znali živeti z naravo. V gozdovih so se umirili, sprostili in čutili energijo. „Tudi vas vabimo v gozdove, ki hranijo dokaze iz preteklosti, in vam odkrivajo, kako se je pokrajina spreminjala. Za vas bodo gotovo zanimive tudi izjemne energetske točke. Lahko jih boste občutili. Na vašo željo se vam bomo pridružili na Arheološki cesti. Popeljali vas bomo po manj znanih poteh čudovitih Slovenskih goric, kjer bomo skupaj poiskali pozabljene naravne in kulturne zaklade. Na pot se boste odpravili v Benediktu, obiskali pa boste še 12 označenih točk v bližnjih naseljih. Arheološki kulturni spomeniki so na foto karti označeni z modro belim haaškim križem. Gotovo pa vas bodo pritegnile velike simbolne figure, ki jih oblikujejo gozdovi ob arheološki cesti. Z gotovostjo ne moremo trditi, ali so jih oblikovali naši predniki ali so nastale zaradi kmetijske rabe zemljišč, lahko pa si jih razlagamo tudi z mitološko simboliko. Arheološka cesta Benedikt povezuje vse spomenike nepremične arheološke kulturne dediščine. Nanje vas opozarjajo informativne table, na katerih najdete osnovne podatke o spomenikih. Opisano je sobivanje z okoljem in energijo. Dodane so kratke ljudske zgodbe. Na tem mestu omenjamo le najpomembnejše - Benedikt z okolico ima bogata arheološka najdišča, saj so ljudje te kraje naseljevali že od mlajše kamene dobe. Z najdbo negovskih čelad je postal Ženjak svetovno znan. V bližnji Trotkovi je največje gomilno grobišče s 57 gomilami. Župnijski urad v Benediktu hrani ploščat kamen z zelo staro pisavo. Edinstveno in odlično ohranjeno fosilno okostje mladiča miocenskega kita iz Benedikta je staro okoli 13 milijonov let“, razlaga Anton Mlasko, predsednik predsednik Zgodovinskega društva Atlantida, raj slave iz Benedikta.

Rimsko gomilno grobišče Benedikt (16 gomil) je arheološki spomenik državnega pomena. Na položnem gozdnatem grebenu leži skupaj 16 gomil, najprej 3 večje, nekaj višje je 5 manjših in na vrhu grebena še 8 gomil. Ohranjene imajo premere od 5,2 do 13,2 metra in višine od 0,4 do 2 metra. Naprej v gozdu so še tri gomile. Prva s premerom 10,8 metra in višino 1,6 metra. Naslednja v Drvanji je ohranjena nepoškodovana s premerom 17 metrov in višino 1,8 metra. Verjetno je prazgodovinska. Zadnja je manjša in delno poškodovana rimska gomila s premerom 7 metrov in višino 0,5 metra. Vse gomile v okolici Benedikta so pomemben sestavni del prazgodovinske in rimskodobne kulturne krajine. Ob prerezu gomile so predstavljene nekatere najdbe. Kako so naši predniki živeli? O čem so razmišljali? Tu je priložnost za domišljijo! Kje smo doma, tam vemo za vsako podrobnost. Kaj je tik ob poti? Kakšno je vreme, ki prihaja? Vemo, kje bo cvetelo prva drevo? Realnost so naše nevidne niti in zaznave. Geomantika poskuša te povezave voditi zavestno in izkustveno. Geomantika je praksa zavestne povezave ljudi in pokrajine na naši Arheološki cesti Atlantida. Ta označena cesta zagotavlja obiskovalcem na podeželju, da sami najdejo posamezne poti in točke, ki se nahajajo v naravi. Začutiti jih je potrebno s telesom, umom, dušo in čustvi. Živali in rastline so močno in vidno povezane z energetskimi potenciali in se odzivajo na torzijsko polje, kar je enkratnega pomena z dvig zavesti obiskovalcev in njihovega občutenja narave.

Atlantido so obkrožali trije koncentrični morski kanali. Danes naše prazgodovinske kraje omejujeta reki Drava in Mura s Pesnico, Velko in Ščavnico. Tu sta potoka Ročica in Drvanja. Vode naše kraje prepredajo kot mreža. Klima otokov je bila povsem drugačna kot drugje. Izjemnost rastlinstva je bila posledica obilja vode in regulacij. Pomembni nalogi sta bili povezovanje krajev in obramba z jarki. Atlantida je bila bogata z naravnimi viri. Imela je veliko lesa, plemenitih kovin in dragega kamenja. Vsepovsod je raslo sadno drevje, zelenjava in zelišča. Na pašnikih so se pasle divje krotke živali. Atlantida (veliko otočje) je ležala v Mezopotaniji (med vodami, med rekama). Atlantida je lahko bila v Slovenskih goricah zaradi mnogih nepojasnjenih prazgodovinskih velikih zemeljskih del (jarki, nasipi, terase, gradišča, velike gomile) v gozdovih med Dravo in Muro. Najsvetejši prostor otok s premerom le dobrih 900 m, je bil pozidan s Pozeidonovim svetiščem. Morda je bil blizu gomilnega grobišča s 57-timi gomilami med Trotkovo in Ločkim Vrhom, v neposredni bližini veličastne romarske cerkve Sveti Trije Kralji.

Zemeljska zgodovina
Geološko spadajo Slovenske Gorice v panonski bazen. Zahodni del leži na pogreznjeni podlagi osrednjih Alp, vzhodni del pa na vzhodnih odrastkih Karavank. Pred začetkom neogena se je podlaga razlomila v več blokov, ki so se ugreznili različno globoko. Ugreznino je zalilo Panonsko morje. Neogenske morske usedline so se blago nagubale. Še manj se je nagubal osrednji, znižani del goric. Prišlo je do več navpičnih premikov ali prelomov. Slovenske gorice so zanimive za zbiralce mineralov in fosilov. V opuščenih kamnolomih, gramoznicah in odkopih lahko najdejo najrazličnejše kamnine in fosile. V geološki dobi miocen je bilo v naših krajih toplo morje. V njem je živelo mnogo morskih živali (školjke, polžki, morski ježki, morske zvezde, kačjerepi, ribe, kiti, morski psi, korale...). Najzanimivejši fosil iz Benedikta je okamenelo okostje mladiča miocenskega kita. Dr. Rudlf Gustaf Puff omenja pri Cmureku že leta 1859 najdbe fosilnih ostankov rib in zob morskih psov, med njimi tudi Carcharodon megalodon. Megalodon je bil največji izumrli morski pes. V dolžino je meril okrog 18 m. Pred 15 milijoni let so blizu naših krajev bruhali vulkani (Bad Glaichenberg). Dosegali so velikosti vulkana Etna. Ko se je morje umikalo, so nastali zalivi in otoki. Prareke so prinašale gramoz, prod, pesek in druge usedline, na katerih je rodovitna prst.

Benediški vrelci
V osrednjih Slovenskih goricah je bilo mnogo naravnih slatinskih vrelcev. Slatina ali mineralna voda je v naših krajih zelo priljubljena. S svojo mineralno sestavo učinkuje zdravilno, mehurčki ogljikovega dioksida pivca poživijo, sam plin pa deluje antibakterijsko. Še posebej radi jo mešamo s sokovi in vinom. Domačini so zelo radi pili Benediško slatino. V zadnjem času je najbolj priljubljeno ime slatine Benediški vrelci. Najprej so jo imenovali Fišerjeva slatina, pozneje pa po nekdanjem lastniku Cafu. Prvič so slatino iz njega zajeli leta 1932. Med letoma 1973 in 1976 sta bili izvrtani dve vrtini: Be-1, globoka 150,5 metra, in BS-2, globoka 788 metrov. Z globljo vrtino, ki je prevrtala celotno skladovnico terciarnih usedlin, so bili raziskani vsi možni vodonosniki z mineralno vodo na tem območju. Spomladi 1997 so sanirali prejšnje vrtine in izvrtali so tri nove: Anin, Paulin in Helenin vrelec. V vsaki od vrtin je mineralna voda zajeta na različni globini in v različnem vodonosniku. Vse tri mineralne vode so Ca- Mg-HC (kalcijevo-magnezijevo-hidrogenkarbonatnega) tipa, a se med seboj razlikujejo po fizikalnih in kemijskih lastnostih ter koncentraciji številnih prvin in njihovih ionov. Zaradi svoje kemične sestave imajo mineralne vode prijetne fiziološke učinke

Najstarejši prebivalci naših krajev
Po koncu zadnje ledene dobe okoli 10.000 let p. n. št. so postale klimatske razmere ugodne za naselitev ljudi v Slovenskih Goricah. V starejši kameni dobi so najbližji ostanki bivalne kulture v jami Harkove peči na Kozjaku. V naših krajih so verjetno lovili tudi neandertalci iz okolice Krapine na Hrvaškem. Lovili so jamske medvede in morda mamute. Najdba mamutovega zoba pod Meljskim hribom pri Mariboru verjetno dokazuje prebivanje paleolitskega človeka v Slovenskih Goricah. Najstarejše arheološke najdbe so iz konca neolita in eneolita (mlajša kamena doba, bakrena doba) okoli leta 3.700 - 2.000 p. n. št. Izjema so morda kamnite sekire, ki pa jim je brez drugih ostankov težko določiti starost. Podravje se je šele takrat odprlo proti vzhodu, od koder so se širile prve poljedelske kulture. Do sedaj prvi selišči iz mlajše kamene dobe sta bili odkrit v osrednjih Slovenskih goricah v Spodnjem Porčiču pri Lenartu in v Andrencih pri Cerkvenjaku. V Sp. Porčiču je bilo komaj 20 cm pod površjem zemlje naključno najdenih nekaj koščkov posode, kurišče in del kamnite sekire. Na Andrenškem vrhu pa je učitelj Vlado Lorber med urejanjem ceste v useku odkril ostanke naselja z lesenimi zemljankami z ostanki kurišč in temelji iz rečnih oblic. Zemljanke so bile v tistem času običajna bivališča. Zaradi kopaškega poljedelstva so se njive iztrošile v približno desetih letih in potrebno je bilo poiskati nove ter se odseliti. Ostali sledovi najstarejših naselbin so na robovih pokrajine ob Dravi in Muri. Po mnogih najdiščih kamnitega orodja v Slovenskih Goricah (okoli 800 kosov) je še lahko bilo več manjših naselij. Večino tega orodja spada k neolitskim podonavskim kulturam. Iz samega orodja pa ugotovimo tudi njihovo rabo. Največja znamenitost je preluknjano kamnito orodje (sekire, motike, kladiva). Za izdelavo so uporabljali prvi ročni stroj za vrtanje. Kamnito orodje so uporabljali v naših krajih vsaj do leta 1.000 pred našim štetjem, ko ga je počasi začelo nadomeščati kovinsko orodje. Na najbližjih najdiščih na Koroškem so našli ostanke poljščin zoglenela zrna ječmena, prosa, pšenice in rži v času bakrene in zgodnje železne dobe.

Pohodništvo, čudenje naravnim lepotam in počivanje v naravi so najenostavnejše oblike izmenjave energije s pokrajino. Že očarljiv občutek lepega razgleda prosto sprošča energetske tokove. Tudi v Slovenskih Goricah so cerkve, znamenja in arheološki spomeniki na energetsko bogatih točkah. Vsakdo lahko občuti dobre in urejene hiše, kjer živijo srčne družine. Razlikuje jih od zanemarjenih hiš, kjer se podirajo odnosi v družinah in vse ostalo. In vsak bo pustili svojo sled v nekem obdobju. Tudi v naravi najdemo močne kraje, lepe in skrivnostne in takšne, kjer želimo dolgo ostati. Takšne lastnosti krajev in njihovih posebnosti išče geomantika. To je zahodna oblika Feng Shui iz daljnega vzhoda, ki se ukvarja z življenjskimi polji na Zemlji. Vse naše misli in dejanja pustijo mnoge sledove.