Z Zvonkom Zemljičem, uradno mu je ime Anton, iz Črešnjevec pri Gornji Radgoni, se poznamo že kar nekaj let. Predvsem iz časa, ko se je za stalno naselil v Črešnjevcih, kjer si je z ženo Ireno zgradil hišo, v kateri preživlja jesen življenja. Obiskali smo ga zato, ker se kot invalid ukvarja z inovatorstvom. Prav njegova invalidnost, hodi lahko le z berglami, ga je silila, da si je s pripravami olajšal, rekli bi tudi omogočil, da lahko opravlja celo najtežja dela, kot je podiranje drevja, žaganje, kalanje drv in drugo.
Zvonko se je rodil 1933. leta v mariborski bolnišnici. Otroštvo je preživljal na Jesenicah, v Gederovcih in v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni. Po osnovni šoli, ki jo je končal v Gornji Radgoni, se je vpisal v Srednjo kemično šolo v Ljubljani. Šolanje v Ljubljani je moral zaradi tega, ker ni imel štipendije prekiniti. Ko je končal šolanja na kemični šoli v Rušah, je šel na služenje vojaškega roka. Bil v šoli za rezervne oficirje v Karlovcu in Kruševu. Po vrnitvi iz vojske, se je zaposlil v Inštitutu Jožefa Štefana v Ljubljani. Kot kemik je opravljal nevarna dela. Opravljal jih je z veseljem in pri tem bil tudi zelo uspešen. Pripravljal je pline, ki so jih izvažali celo v Nemčijo. Njegovo delo, je ob obisku Inštituta pohvalil tudi nemški strokovnjak. Da je bil priznani strokovnjak za proizvodnjo specialnih plinov, pove tudi to, da so ga vabili na honorarno delo tudi po upokojitvi.
V času zaposlitve sta z ženo grdila dom v Črešnjevcih, kjer uživata na jesen življenja. O tem nam je povedal: »Tu, kjer stoji hiša je bila nekoč posest ženinih starih staršev, ki pa je bila po vojni zaplenjena. Z ženo Ireno sva od Kombinata takó kupila zemljo njenih starih staršev. Hišo sva začela graditi 1978. leta, gradila pa sva jo v času dopustov in praznikov. V njo sem se preselil 1990. leta, ko sem se upokojil. Žena pa je do upokojitve ostala v Ljubljani. Srečen sem, da imava svoj dom. Ker imava rada živali, naju razveseljujejo kunci, kokoši in muce. Žena ima rada rože in tudi »kmetuje« svoji zemlji. V veliko zadovoljstvo nama je tudi gojitev sadnega drevja, ki nam dobro uspeva. Kot sem že omenil, ga, kljub stalni uporabi bergel, sam obrezujem. To mi omogoča priprava, ki sem jo sam izdelal. Ko se povzpnem na lestev, jo obesim na klin, in v njo vtaknem berglo, s katero razbremenim hrbtenico.« Čeprav je Zvonko invalid, ob tem pa so še tu leta, ne more biti brez dela. »Veste, človek se mora znajti. Če se ne bi znašel, bi kje sedel in poslušal bolečine. Glejte, pravkar izdelujem specialno peč na drva. Izdelujem jo iz stare jeklenke za plin. To bo nekaj posebnega. Moja želja je, da bi ob izgorevanju drv bil izkoristek toplote čim višji. Peč je v celoti nastala v moji glavi. Upam, da bo zamisel uspešno delovala. Prepričan sem, da take peči še nihče ni izdelal«, je povedal Zvonko, ki bi ga lahko imenovali »tauzentkunstler«, saj se zna lotiti vsakega dela. V izgradnji ima tudi dvigalo, s katerim se bo lahko popeljal v nadstropje hiše. Za to si je že zabetoniral temelje. Z dvigalom si bo olajšal tudi transport drv in kar je pač treba prinesti v zgornji del hiše.
Še veliko zanimivega smo pri njem videli. Zmamiva je tudi njegova inovacija, opornica za sedenje na stolu, s katerimi si podpira telo pod pazduhami in tako razbremenjuje hrbtenico. Celo lopato za lopatanje zemlje, »štihanje«, je prilagodil, da lahko z nji kot invalid »upravlja«.Vedno zna kaj »potuhtati«. Zanimivo je, kako je na past za lovljenje miši, z lepilom »super kleber« zalepil koruzno zrno. S tem je preprečil, da bi ob sprožitvi vaba odletela iz pasti. Skratka, vse kar dela, dela z razmišljanjem. Naj omenimo njegovo zanimivo misel: »Človek mora delati z možgani, ker pri tem porabi najmanj energije. Roke in noge, pa uporabljati le za opravljanje fizičnih del, ki jih z možgani ne moremo.«