V njegovi avtomehanični delavnici se je izučilo 15 vajencev V še ne tako davni preteklosti je bil avtomehaničarski poklic zelo cenjen. Pred dualnim sistemom šolanja v poklicih, to je bil zgrešen sistem šolanja kadrov v obrti, so vajenci nabirali praktično znanje pri mojstrih v delavnicah, teoretično pa v vajeniških šolah. Tako je kot vajenec je do svojega avtomehanskega poklica prišel tudi naš sogovornik Franc Šibrat iz Lutverc pri Apačah, ki nam je zaupal svojo življenjsko in poklicno pot. »Rodil sem se 1953. leta v delavski družini v Lutvercih, ki sodijo v občino Apače, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Tedaj v naših krajih ni bili velike možnosti izbire poklica. Šolanje na srednjih šolah je bilo oteženo zaradi oddaljenosti od šolskih središč. Da bi se šolal in ob tem stanoval v internatu, ni bilo govora, saj takih stroškov starši ne bi zmogli poravnati. Edina možnost je bila si poiskati mojstra v bližini in na tak način priti do poklica. Tedaj je v Apačah, ki je nekako središče Apaškega polja, delovala avtomehanska delavnica Jožeta Horvata, v kateri so delali tudi pomočniki. Ob tem je mojster Jože Horvat, ki je bil lastnik delavnice in jo je tudi vodil, imel veliko posluha za sprejem vajencev v uk. V tistem času smo morali mojstra prositi, da nas je vzel kot vajenca. Ko mi je obljubil, da me bo vzel, sem kar poskočil od veselja, kajti že kot šolar sem sklenil, da bom avtomehanik. Da sem se navdušil za avtomehanika, je pripomogel očetov moped Puch, ki je bil tedaj redkost in prava atrakcija. Očeta sem spremljal, ko je na njem izvajal manjša popravila in si dejal, da bom avtomehanik. Zanimanje za ta poklic je v meni zbudilo tudi moje popravljanje starih koles, ki so bile pri hiši.«
Čeprav je bila Horvatova mehanikarija, tako so rekli obratovalnici, namenjena avtomehanskim delom, so v njej opravljali raznolika kovinarka dela. Tako so iz te delavnice prišli dobri kadri kovinarskega poklica. »V treh letih vajeniškega dela v Horvatovi obratovalnici si pridobil veliko praktičnega znanja. Ob osnovnem poklicu avtomehanika, še znanje iz avtokleparstva in avoličarstva. Tedaj so bili avtomobili redki. Težko jih je bilo dobiti, cene pa so bile za tedanji standard zelo visoke. Zato so lastniki vozil stare avtomobile večkrat obnavljali. Ni bila nobena redkost, ko smo v delavnici obnavljali 20 in več let stare avtomobile, danes bi temu rekli oltajmerje. Ob tem smo opravljali tudi ključavničarska in kovaška dela, saj smo izdelovali celo »gumivozove«, za potrebe kmetovalcev. Vajenci, ki smo se izučili pri mojstru Horvatu, ki je bil dober strokovnjak, znal je držati tudi disciplino, ter nam vajencem dati delavne navade, smo, ko smo postali pomočniki, z lahkoto dobili delo. Tako sem se tudi sam takoj kot avtomehanik zaposlil v tedanji Avtoradgoni, ki je delovala ob mejnem prehodu v Gornji Radgoni. Po dveh letih dela sem bil napoten na izpolnjevanje v avtomehanskem poklicu v specialni servis za avtomobile znamke VW in Opel v Nemčiji. Po enoletnem delu v specializiranih delavnicah sem prejel potrdilo, danes bi rekli certifikat, usposobljenega avtomehanika za omenjeni znamki avtomobilov. Po vrnitvi sem se zaposlil v tedanjem konfekcijskem podjetju Moda Gornja Radgona, kjer sem bil šofer obenem pa mehanik za vzdrževanje šivalnih in drugih strojev v konfekcijskih delavnicah. Po treh letih dela sem se zopet zaposlil v Avtoradgoni, v servisni delavnici za popravilo in obnovo avtomobilskih motorjev. V letu 1978 sem se na češkem izpopolnjeval pri vzdrževanju tovornih vozil znamke Škoda LIAS, kjer sem prejel diplomo vzdrževalca vozil Škoda. Po dveh letih dela na teh vozilih, sem se leta 1981 odločil za svojo obrt.«
V času zaposlitve si je ustvaril družino in doma gradil novi dom. Ob tem je ob hiši gradil tudi prostor za bodočo avtomehansko delavnico. »Menjava delovnih mest, ter izobraževanje, sta mi prinesla veliko znanja. Prav zato sem se odločil, da grem na svoje. Že ob odprtju, to je bilo 1981. leta, sem sklenil, da se bom specializiral le za avtomehanska dela, čeprav obvladam tudi avtokleparstvo in ličarstvo. Ker v naši delavnici prevzemamo popravila vseh znamk avtomobilov, se je treba vsakemu tipu posebej posvetiti. Ker je bilo tedaj veliko dela, sem ob sebi zaposlil tudi pomočnika. Imam tudi andragoški izpit, zato se je v moji delavnici za avtomehanika izučilo 15 vajencev. Nanje sem posebej ponosen, saj je eden izmed njih, to je Leon Voršič, ki je, ko se je izučil, pri meni tri leta delal kot pomočnik, vrhunski strokovnjak za servisiranje vozil znamke BMW. Zanimivo je, da so domala vsi, ki so se pri meni izučili, zaposleni v svojem poklicu. Na žalost v zadnjih letih ni več zanimanja za ta poklic. Mladi se rajši odločajo za nadaljnjo šolanje. Zdi se mi, da nihče več ne želi imeti umazanih rok, kar je pri avtomehanskem poklicu samoumevno.«
Avtomahanična delavnica letos praznuje 28 let dela. V tem času je moral mojster Franc zaradi bolezni, v letu 1989 začasno zapreti. Da bi družina ne ostala brez dohodka, je žena Marjeta doma odprla manjšo trgovino z živilskimi in drugimi artikli, ki jo je po ozdravitvi moža po treh letih delovanja zaprla. Po uspešnem zdravljenju je njegova delavnica spet zaživela. V njej se oglašajo stranke od blizu in daleč, vse do Lenarta in Maribora. Veliko strank prihaja tudi iz sosednje Avstrije. Kot pravi, je v svojem poklicu srečen. Današnje delo v avtomehanski delavnici zahteva veliko znanja. Čeprav ima veliko delavnih izkušenj, se še vedno dodatno izobražuje.
Franc veliko dá na dom in družino, ki jo sestavljalo žena Marjeta, ki je bila nekoč zaposlena na Elradu v Gornji Radgoni, ter dve hčerki Sabina in Klavdija. V veliko veselje mu je 13 letna vnukica Laura. Kljub delu v delavnici in skrbi za družino, najde čas za svoje konjičke. Že od otroških nog je navdušen za nogomet. Najprej je bil dejaven kot nogometaš v malem nogometu v Lutvercih, nato pa v velikem v NK Apače. Bil je več let predsednik Športnega društva Bulls Apače-Črnci, kjer sedaj nastopa na tekmovanjih kot veteran. Ker smo ga obiskali dan po sloviti nogometni tekmi med Rusijo in Slovenijo, ni šla beseda mimo tega. »Z družino sem si ogledal tekmo v Mariboru. To je bil zame, ki sem zaljubljen v nogomet, največji dogodek iz področja nogometa. Lahko rečem, da sem ga doživljal s solzami sreče v očeh«, je dejal Franc. Dejaven je tudi na družbeno političnem področju. Bil je član občinskega sveta tedanje skupne občine Gornja Radgona, ter predsednik Vaškega odbora Lutverci-Plitvica. To je bilo v času, ko so s pomočjo referendumskega denarja asfaltirali ceste, urejali vodovod, telefonijo, kabelski sistem in postavljali transformatorske postaje, da so izboljšali napetost toka, ki je prihajal v domove. Deloval je tudi na humanem področju, saj je bil več let predsednik Krajevne organizacije Rdečega križa Lutverci-Plitvica. Članom KORKA, kakor tudi drugim krajanom, je v zgled s svojim darovanjem krvi, katero je doslej daroval 99 krat, za kar je prejel številna priznanja. Dejaven je tudi v domačem gasilskem društvu Lutverci, zlasti pri obnovah doma, ko je vedno pripravljen prijeti za vsako delo. Franc je družaben človek, zato je spoštovan med svojimi krajani in prijatelji. To si tudi zasluži.