Ivanjševska slatina, ki se nahaja tik ob struge reke Ščavnice ob cesti Ivanjševci ob Ščavnici-Negova, je zelo obiskana. Po njo največ prihajajo bližnji domačini, najdejo pa se tudi taki, ki prihajajo iz oddaljenih krajev. Ob njej smo v soboto, 16. marca, pri nalivanju srečali 27 letnega Danija Žižka iz Stanetinc pri Cerkvenjaku. Povprašali smo ga, kako to, da prihaja po slatino od tako daleč: »Sedaj, ko se pripeljemo z avtomobilom, ni več tako daleč. Moj oče Štefan Žižek je tudi hodil ponjo, vendar s kolesom. Tedaj so po njo hodili zlasti poleti, ko so si v vročini z njo pripravljali »špiracarje« z jabolčnikom ter vinom. Sedaj prihajam po slatino skozi celo leto in to vsak mesec enkrat. Da ostane sveža jo »žegnam« s »citronko« v prahu. To preprečuje, da bi se na steklenici ali plastenki prijemalo železo. Ponavadi je natočim po 40 do 50 litrov. Pri hiši jo pijemo vsi, največkrat jo mešamo z vinoma, se pravi naredimo si »špricer«, brizganec.« Dani nam je zaupal, da imajo doma kmetijo kjer redijo živino, po 7 krav, ter prašiče za svojo potrebo. Sam je zaposlen kot pleskar pri znanem pleskarju Branku Lorenčiču v Čagoni, v prostem času pomaga staršem pri delu na kmetiji.
Ob nalivanju sva se pogovarjala o zgodovini te slatine. Ko smo mu povedali, da so jo nekoč, že pred prvo svetovno vojno, polnili v steklenice in jo prodajali v Murski Soboti, ter celo v Gradcu, ni mogel verjeti. Ker so bile vrata na zgradbi, ki stoji ob vrelcu, v kateri je bila nalivalnica, odprta, smo mu pokazali, kje so točili slatino za prodajo. Tam se še sedaj nahaja napeljava cevi od vrelca, ker so polnili slatino v steklenice. Zanimivo je, da je tedanji lastnik slatinskega vrelca, to je bil Kirbiš iz Murske Sobote, ob vrelcu nameraval zgraditi manjši hotel. Toda to mu je preprečila prva svetovna vojna. Za ureditev vrelca in okolice je sedaj poskrbela občina Gornja Radgona. Ob njem so postavljene tudi klopi za počitek, ter urejeni manjši parkirni prostori.