Ker so nam intervjuji s starejšimi v veliko veselje, smo bili veseli povabila, da lahko ob praznovanju 90 letnice življenja, z Nežo Auguštin, na njenem domu v Policah, pripravimo intervju. Povabil nas je predsednik KORK Črešnjevci-Zbigovci, ki pa ni nihče drug kot njen sin Janko Auguštin. Tako smo se, v soboto 19. januarja, pridružili delegaciji DU Črešnjevci -Zbigovci, katero sta zastopali Apolonija Novak in Marija Hamler, ter RK, ki so ga zastopali Sabina in Miran Srt, predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko, pridružil pa se jim je podžupan občine Vinko Rous. Po predaji daril in čestitk, so domači povabili vse navzoče na bogato pogostitev, kjer je potekal sproščen pogovor. Kot nam je povedala slavljenka, je bila obiska in čestitk nadvse vesela.
Neža Auguštin, rojena Roškar, se je rodila v družini petih otrok, 14. januarja 1923. leta, v Moškanjcih pri Ptuju,. Čeprav so imeli manjšo posest so morali otroci, ko so odrasli, hoditi k kmetom na tabrh. Da bi kaj zaslužila se je 17 leta odpravila za služkinjo v Selnico ob Dravi, kjer je varovala tri otroke. Ko se je začela druga svetovna vojna se je na povabilu dveh bratov Ivan in Franca, ki sta delala v tovarni čevljev Humanik v Gradcu, zaposlila v tej tovarni. Ko so prenehali s proizvodnjo je bila premeščena v tovarno orožja v Lipnici. Tu se ji je beseda nekoliko ustavila. »Bilo je hudo. Bila je vojna. Vsakodnevno bombardiranje, živeli smo v barakah, nam je paralo živce. Delali smo vsak dan po 12 ur, od 7 ure zvečer do 7 ure zjutraj. Vedno ponoči. Dostikrat nismo smeli, zaradi bombardiranja, iz tovarne, ki je bila cela pod zemljo. Izdelovali smo municijo in orožje. Na strojih sem rezkala in stružila razne izdelke. Tudi hrano so pripravljali pod zemljo. To so bili zame temni dnevi. Želja, da vidim svoje starše in domači kraj, me je pripeljala, da sem s sodelavko iz naših krajev pobegnila. Domov prepešačila, vmes, če je bila kaka prilika, tudi peljala z vlakom, seveda brez denarja. Domov sem prišla dva dni pred preobratom. To je bila sreča, kajti, če bi ne bil preobrat, bi bila kot dezerter poslana v koncentracijski taborišče.«
Njuna brata Ivana in Franca si iz delavnega mesta odpeljali v nemško vojsko. Franc je bil ubit doma v Sloveniji od belogardistov. Brat Ivan se je rešil nemške vojske tako, da je ob dopustu pobegnil v Italijo. O njem 6 let niso vedeli nič. Ko mu je umrla žena, otrok ni imel, se je vrnil v Slovenijo. Neža si je po končani vojni našla delo v Domu za starejše v Muretincih, so varovance odselili v dvorec v Dornavi, od tod pa na grad v Gornjo Radgono Delala je kot kuharica v kuhinji. V Gornji Radgoni je spoznala svojega bodočega moža Albina, ki je bil doma v Noričkem Vrhu. Mož je po svoji teti Ivanki Čirič, dobil podarjeno viničarijo z vinogradi. Toda kljub temu, da je bilo odslej njuno, nista mogla v tej hišici stanovati, saj je v njej bivala družina z tremi otroki. Veselje je bilo kratko, kajti viničarijo je oblast, ob zaplembi viničarij, zaplenila. »Da smo dobili nazaj, gre zahvala odločnemu možu, ki se je odpravil v Ljubljano k tedanjemu predsedniku Mihi Marinku. Kot je dejal, ga je lepo sprejel. Prvič v življenju je sedel v "baržunastem" fotelju. Ob obisku mu je svetoval, naj vložijo tožbo za razveljavitev. Na razpravo, ki je potekala na sodišču v Ljutomeru, sva peljala veliko prič, ki bi pričale, da družina ni v hiši stanovala kot viničar, saj ji ni bilo treba opravljati del v vinogradu. Tedaj sem spekla dva kolača kruha, pripravila nekaj mesa, da bi ob koncu razprave, ponudila pričam malico. Verjetno so na sodišču dobili kako napotilo od Miha Marinka, saj prič sploh niso klicali, klicali so le moža in mu povedali, da bo odslej viničarija njuna last. Vsa srečna sva se s pričami vrnila domov. Ker je vinograd, že obdeloval takratni Kmetijski Kombinat, so želeli imeti plačana dela, hlevski gnoj in umetno gnojilo. Umetno smo jim morali plačati. Pridelek, 8 polovnjakov(2400 l) vina, pa je bil najin, katerega sva večina prodala ob "pušešankih".«
V zakonu, poročila sta se 1955. leta v Moškanjcih, mož ji je umrl 1983. leta, so se jima rodili sin Janko, ter hčerki Albina in Natalija, ki sta si delo našli v Ljubljani, kjer sta si ustvarili družine. Doma si je družino ustvaril sin Janko, ki z ženo Vando lepo skrbi za svojo mamo. Vedno je vesela obiskov hčerk, ki jo obiščejo s svojimi družinami. V veliko veselje ji je, da so jo obdarili z 8 vnuki in 4 pravnuki. Še veliko zanimivega iz njenega življenja smo zvedeli, kar bi bilo vredno zapisati. A, kaj, ko je prostor omejen. Moramo omeniti, da je bil njen mož 40 let mežnar, sama pa, tudi sedaj, vsako nedeljo ob pozni maš, že trideset let moli, se pravi vodi, molitev rožnega venca v cerkvi. Je tudi zavzeta bralka knjig. Kot je povedala jih je prebrala že več kot tisoč. Bere jih še vedno brez očal. Ko smo jo povprašali, kako ji gre v teh poznih letih je dejala: »Tako dobro mi življenju ni šlo nikoli kot sedaj. Imam vsega dovolj. Toplo svojo sobo in družinski mir. Delam tisto kar zmorem. Za vse to sem hvaležna sinu Janku in snahi Vandi.« Moramo še omeniti rek o Neži, katera goduje 21. januarja, ki nam ga je povedala. »Če na Nežino sonce sije, se dobra letina graha(fižola) napoveduje.«