Časi, ko so bili otroci za pastirčka so minili. Za to ni več potrebe, saj ni več družin, gospodinjstev, ki bi imele po dve ali tri krave, katere so, ponavadi na povodcu, mi smo rekli štrku, pasli otroci. Mnogi otroci, zlasti številnih in revnih družin, so morali iti služit za pastirja h kmetom, ki so ponavadi imeli manj svojih otrok, kot siromaki. Pastir, sicer ne pri kmetu, pač pa doma, je bil tudi Jože Kendl, ki je rojen 1944. leta v Policah, s svojo ženo Barbaro, pa živi v svoji hiši v Noričkem Vrhu pri Gornji Radgoni. To je vedel tudi mož njegove sorodnice Jožice, sicer umetnik, Anton Štorman, ki je za njega iz lesa ustvaril pastirčka, ki ga spominja na otroške dni. Kot je povedal Jože Kendl, je bil vesel tega darila, ki ga sedaj, ko stoji na vrtu, vsak dan spominja na otroška leta, ko je pasel krave. Pripomnil pa je, da se je umetnik zmotil, ko je pastirčku na rame "obesil" torbico, v kateri bi naj imel malico. Te pa pastirji takrat niso imeli. Ponavadi je bila njihova malica sadje v sadovnjaku, ki so ga imeli pri vsaki hiši. Če ga ni bilo doma, si je lahko jabolko, ne da bi s tem naredil greh, pobral v sosedovem sadovnjaku. Po pravilu je bilo dovoljeno pobrati sadje le po tleh in toliko kolikor si ga lahko pojedel. Prepovedano pa je bilo vsako trganje grozdja.