Mnogi prebivalci večjih mest bi se v času pobiranja sadov narave z njiv, iz vinogradov ali sadovnjakov, morali odpraviti na podeželje in se prepričati, kako ljudje živijo v slogi in sožitju ter kako si z veseljem pomagajo pri pomembnejših opravkih. V to smo se prepričali tudi na „akciji“ trganja koruze pri družini Francija Škrleca na Stari Gori pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Po lepem in toplem jesenskem vremenu se je na Škrlčevi njivi zbralo lepo število tistih, ki so bili voljni prijeti za delo. Pravzaprav je ročno trganje koruze, ki je nekoč bilo nenadomestljivo, v zadnjih letih prava redkost

„Koruza in krompir sta bila včasih, ko smo živeli od tistega kar smo pridelali na zemlji, glavni živili za družino in živali. Živine sedaj nimamo več, redimo pa še prašiče. In prav zaradi tega vsako leto sejemo koruzo. Ker imamo njivo na hribovitem terenu je trganje kombajnom nemogoče. Zato vsako leto, tako kot so vsi, ki so pridelovali koruzo, trgamo ročno. Letos smo s koruzo zasejali 40 arov veliko njivo, zato je kar veliko dela s spravilom. Da bi hitreje spravili pridelek, smo se odločili za akcijo, na katero smo povabili sorodnike in prijatelje“, pove gospodar Franci Škrlec.

In zbrala se je vesela družba. Izpolnili so dvojni namen, potrgali so koruzo in se družili. „Oboje gre danes v pozabo. Mnogi, ki so se odzvali povabilu, so celo prvič trgali koruzo. To delo pa je zanimalo tudi mlajše, ki so pridno pomagali pri delu. V preteklosti smo koruzne storže, mi tečemo late, le potrgali in jih vozili na kmečko dvorišče, naton ali »gümlo«, če so jo imeli. Storže smo nato lüpali ali ličkali ob večerih. Tudi to je bilo veliko druženje, po navadi smo po končanem delu, ob melodiji harmonike ljudskega godca, zaplesali. Včasih smo koruzne late vezali v snope in jih obešali pod napušči hiše ali gospodarskega poslopja, da se je koruza posušila. Danes jo spravljamo v koruznik, kjer se suši na zraku“, je še povedal gospodar Franci.