Jesen je čas, ko pobiramo pridelke, ki nam jih je nudila narava. V preteklosti so bili najvažnejši faktor pri preskrbi prebivalstva. Danes, ko vse dobiš v trgovini, seveda moraš imeti denar, ni več tako. Mnogi so opustili pridelavo kmetijskih pridelkov, ki bi bili namenjene samo za domačo uporabo. Toda na domačiji Franca Čeha v Grabonošu, ki sodi v občino Sv. Jurij ob Ščavnici, še vedno kaj pridelajo tudi za domačo uporabo. Ob živini, ki še muka v hlevu, pridelujejo tudi poljščine. Med temi so tudi buče. Pri trebljenju buč na njivi smo zmotili gospodinjo Alojzijo in sina Ivana, ki je mami pomagal do njenega »prestola« nosit buče in jih s sekiro razdvajati v polovice. Mama Alojzija pa je na posebnem »stolecu«, ki služi kot priprava za lažje delo, trebila buče.
Ob trebljenju buč nam je med drugim povedala. »Kot vidite smo letos, tako delamo že nekaj let, posadili buče kot posamično kulturo. V preteklosti smo jih sadili le v koruzi, krompirju ali na robu kake njive. To smo počeli, da bi na manj zemlje čim več pridelali. Buče za pridobivanje olja sejemo že od davna. Ob tem še sejemo sončnice, katerih semena namenimo prav tako za olje. Letos so buče, to so golice, katerih semen ni treba luščiti, kot smo to delali v preteklosti, dobro obrodile. Vseeno bo pridelka za polovico manj, kajti zaradi toče, ki je ranila plodove, buče gnijejo. Ker jih nimamo veliko jih trebimo ročno. Drugi to že opravljajo s strojem.«
Povedala nam je še, da semena, ko je topla jesen, sušijo na soncu, sicer pa na rahlo zakurjeni krušni peči. Omenila je še, da je olje, če so semena posušena na soncu, bolj okusno. Olje iz semen buč in sončnic delajo po potrebi. Ko ga zmanjkuje gredo na oljovo v Kocbekovo oljarno na Stari Gori. Včasih so to opravljali le pozimi, danes pa pogosteje, da imajo tako vedno sveže olje.