Slovenske Gorice so bile v preteklosti znane po sadju, katerega so trgovci prodajali vse do Dunaja. Tedaj je bila vsaka hiša ali domačija obdana s jablanami, hruškami, češnjami, slivami in drugimi vrstami sadja. Veliko jabolk je bilo namenjeno za prodajo, kot namizno sadje, še več pa so ga predelali v jabolčnik, ki je bil tedaj priljubljena osvežilna, rekli bi tudi krepčilna, pijača. Najboljši jabolčnik je bil iz »divjih«, jabolk, ki so jim rekli »lesnike«. Posebno okusen je bil tudi jabolčnik, ki so ga pridelali iz sorte jabolk »moškanclj«. Manj pa so pridelali hruškovca, ki so ga dobili s stiskanjem določenih sort hrušk.
Sadje, predvsem hruške, jabolka, slive, marelice in breskve, so tudi sušili. To je bila dragocena zaloga vitaminov za zimske dni. Klojce, tako so rekli suhemu sadju, so uporabljali tudi za kuhanje čajev. Ker ni bilo na voljo sladkorja, bolj pošteno bi povedali, ni bilo denarja zanj, so na tak način sladkali čaj. Ni treba posebej poudarjati, da so shranjevali tudi sveže sadje. Tega so shranjevali v vinskih kleteh. Najbolj obstojna je bila sorta bobovec, ki je v kleti«vzdržala« vse do poletja.
Zakaj to pišemo? Pišemo zato, ker danes takih, recimo kar kmečkih, nasadov jablan in drugega sadja skoraj ni več. Tudi podeželske hiše so obkrožene le z zelenicami, travo, katero pogosto kosijo. Ko smo se te dni mudili v Negovi, smo ob cesti proti pokopališču opazovali stari sadovnjak, s starimi jablanami. To je bil nekoč Bezjakov, sedaj je Rojkov, sadovnjak. Posneli smo ga v snegu, da so tako bolj vidne jablane. Nekoč je bil to gosto nasajen sadovnjak, sedaj pa so ohranjena le redka drevesa, a vendar toliko, da ga je vredno omeniti. Da je res v Negovi, pokaže pogled na sliko, katero v ozadju sadovnjaka popestri pogled na Negovo s slovitim negovskim gradom.