Ljudje prijahamo in odhajamo. Se rodimo in umremo. To je zakon narave, ki zadene sleherno živo bitje. Prišel je mami Neži, kot nezakonski sin, tudi Rajmun Draksler, ki je 26. januarja 2013 odšel, odšel za večno. Njegova življenjska pot se je nepričakovano iztekla. Zakaj nepričakovano? Minilo je dobrih 15 dni, so sva se zadnjič srečala na mojem domu v Gornji Radgoni. Ob njegovem obisku, ki ga je spremljala njegova zvesta sopotnica, žena Marica, sva si imela kaj povedati. Povedati iz otroškega obdobja, mladostnih dni, iz teh dni še največ, pa tudi iz njegovega »odhajanja« in »prihajanja«, na relaciji Nemčija - njegova ljubljena domovina Slovenija. Z Rajmondom, mi smo mu rekli Rajmek, sva bila tesno povezana kot kovaška vajenca pri kovaškem mojstru Lovrencu Horvatu v Pernici. Tam sva delila tegobe, ki so takrat zadevale naju kot vajenca. Vzdržala sva, ker sva želela priti do poklica. In sva tudi prišla.
Rajmund Draksler se je rodil 1934. leta v Negovi, kjer je 4 leta obiskoval nemško osnovno šolo, katero je končal po osvoboditvi. Do 16 leta starosti, je delal doma in pri kmetih. Njegova želja je bila, da bi prišel do poklica. S pomočjo Janeza Klobasa, njegovega sovaščana, ki se je iz Negove poročil v Grušovo, se šel učit za kovača, k že omenjenemu mojstru Lovrencu Horvatu v Pernico. Kovinarsko šolo je, v času učenja pri kovaču, obiskoval eno leto v Celju in dve leti v Štorah. Kot pomočnik se je zaposlil v tovornem oddelku Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. S pomočjo očeta je dobil v Düsseldorfu v Nemčiji. Ker ni dobil podaljšanja vize za bivanje, se je vrnil in nekaj časa delal pri Gradisu. Leta 1964 pa se je ponovno odpravil na delo v Nemčijo in tam ostal vse do upokojitve 1995. leta. Z ženo, ki je tudi bila zaposlena v Nemčiji, največ časa sta bila zaposlena v tovarni pogonskih verig v Münchnu, kjer sta se upokojila, sta se preselila v nov dom, ki sta si ga gradila na Roškarovi domačiji v Negovi, zaselku Negovska Vas. Njun zakon je obogatilo rojstvo hčerke Marice, ki si je ustvarila družino v Nemčiji in ju obdarila z vnukoma Kristjanom in Nikom.
Rajmund je bil, s svojo ženo Marico, priljubljen med krajani, kjer si je postavil dom. Da so ga njegovi sokrajani in sorodniki spoštovali, se je pokazalo tu ob njegovem zadnjem slovesu. Svojo domovino, svoj materni jezik, je imel neizmerno rad. V njej je sklenil življenjsko-zemeljsko pot in našel večni počitek v slovenski zemlji na negovskem pokopališču. Rajmund, naj ti bo slovenska zemljica, kateri smo izročili tvoje telo, lahka. Tvoj duh in spomin nate pa naj ostane med nami.