Steklina je huda bolezen, katere izvor so okužene živali z virusom stekline, kateri se prenaša na druge živali in človeka s slino. Največkrat pride do okužbe z ugrizom stekle živali, ki je okužena z virusom stekline. Če pride do okužbe, virus nekaj časa miruje, nato pa potuje po perifernih živcih v možgane, kjer prizadene osrednji živčni sistem. V preteklosti je bila bolezen 100 odstotno smrtna. Bolnik pa je umiral v strašanskih mukah. Kot je znano je francoski učenjak biokemik in zdravnik Louis Pasteur razvil cepivo proti steklini, tako da je sam na sebi preskušal njegovo delovanje. Danes obstojajo cepiva za preventivno cepljenje prosti steklini, katerega priporočajo zlasti tistim, ki delajo v gozdu, kjer se lahko potikajo stekle živali, predvsem lisice, ki so najpogostejši prenašalci stekline. Proti njim v Sloveniji izvajajo »cepljenje« lisic z vabami, ki vsebujejo cepivo proti steklini, iz zraka.
V preteklosti, ko še ni bilo toliko časopisov, radia in televizije, so se zgodbe o nenavadnih dogodkih, pa tako tudi boleznih, prenašale od ust do ust. Studi sam se spominjam zgod od svojih staršev, pa tako tudi zgodb o steklih ljudeh. Kot mi je pripovedovala mati, ki je bila rojena 1899. leta, so bolniku s steklino, ki je bil zaklenjen v sobi ali kakem drugem prostoru, dajali hrano in vodo skozi okno. Ker je takih pripovedi vedno manj, smo bili veseli srečanja z 72 letnim lovcem Francem Veberičem, ki je doma iz Spodnjih Ivanjec, sedaj pa živi na Cenkovi pri Cerkvenjaku. Je dolgoletni član LD Negova, kjer je bil včasih gospodar, predsednik ali starešina, sedaj pa je revirni lovski čuvaj. Z njim smo se srečali, ko nam je predstavil njegovo 114 uplenjeno lisico, ki jo je uplenil v lovišču Ivanjševska dobrava pri Negovi. Kot nam je dejal, še na srečo ni bila nobena stekla. Vedno, ko kako upleni pa se spomni zgodbe, ki mu jo je o steklem človeku povedala mati. Zato ni nič čudnega, če se uplenjene lisice vedno loti v zaščitnih rokavicah. Njegova zgodba bo zanimiva tudi za bralce teh vrstic.
»Rad bi vam najprej povedal, kašne so dobre in slabe strani lisice. To rad pripovedujem mojim vnukom in drugim otrokom, ko uplenim kako lisico in zbudim radovednost otrok. Dobre lastnosti lisic so, da lovijo miši in druge škodljivce v naravi, ob tem so tudi nekak sanitarni »inšpektor«, saj pospravijo tudi vso mrhovino, ki se pojavi v lovišču. Slabe lastnosti pa so, da uničuje mlade živali: zajce, fazane, race, srnine mladiče in drugo. V sili, zlasti ko ima mladiče, tudi podnevi. Otrokom vedno povem, da je največja nevarnost lisic v tem, da prenašajo steklino. Če stekle lisice pridejo na dvorišče lahko okužijo psa ali mačko. Seveda so s steklino okužene domače živali nevarne za ljudi,« je povedal izkušeni lovec.
Omenili ste nam zgodbo o steklem človeku, ki vam jo je pripovedovala mati. Se še spominjate kaj iz njenega pripovedovanja? »Živo se spominjam teh njenih srhljivih pripovedi. Moja mati se je rodila 1898. leta v Srednjem Gasteraju. Pisala se je Julijana Podletnik in se je od tod, leta 1939, poročila na veliko kmetijo v Spodnje Ivanjce k mojemu očetu Alojzu Veberiču. Tam sem se leta 1941 tudi rodil. Pripovedovala mi je, da je pri nekem kmetu, bilo je med leti 1910 – 1915, v bližini njenega doma, na kmečko dvorišče, ki je bilo polno perjadi, prišel majhen psiček, s sklonjeno glavo in se je močno slinil. Tekal je med živalmi ugriznil počasno raco ter jo ubil. Psa so domačini pregnali iz dvorišča, nihče pa ni vedel, da je žival stekla in kakšne bodo posledice. Gospodar je pokončano raco pobral, gospodinji pa dejal, da ja ne boš tako debele race vrgla proč. Gospodinja je, kot da bi slutila posledice, je gospodarju dejala, da je ne bo uživala. Gospodar je raco pripravil za peko, pri tem pa se je okužil z virusom stekline. Človek je po nekaj dneh zbolel. Tedaj se o tej bolezni ni govorilo. Ugotavljali so, kaj bi naj bilo človeku, ki je strašansko trpel. Šele zdravnik, je posumil, da je to steklina. Tedaj so ga, po zdravnikovem nasvetu, privezali na posteljo. Bolnik je od sile grizel »pate« postelje, dokler ni v velikanskih mukah privezan umrl. Kot mi je pripovedovala mati, so si ga ljudje hodili ogledovat. Tudi sam si ga je skozi okno večkrat ogledala tudi ona. Videla je, kako se je slinil in grizel posteljo. Pokopali so ga z veliko previdnostjo, po navodilih, ki jim jih je svetoval zdravnik. Ko mi je mati to pripovedovala še nisem bil lovec, da bi bolj poglobljeno razmišljal o tej tragični zgodbi človeka. Žal mi je, da nisem našel več prič, ki bi potrdile pripoved moje matere. Morda, so kaj o tem zapisali tedanji časopisi. To bi bila tema za kakega študenta medicine, ki bi na tak način ugotavljal, kdo je bil tedaj žrtev te smrtonosne bolezni.« Naj omenimo, da smo o tem dogodku spraševali Jožeta Zaletingerja, ki je rojen 16. marca 1922. leta in vseskozi živi v Spodnjem Gasteraju. Kot nam je povedal se ne spomni, da bi kdaj kdo kaj govoril o tem dogodku, o steklem človeku.