Srečanje nekdanjih učencev, ki so del svoje mladosti presedeli v učilnicah šol, bodisi osnovne, gimnazije ali univerze, je vedno lepo doživetje. To so doživeli tudi v Apačah kjer so se zbrali učenci, ki so šolske klopi apaške osnovne šole zapustili 1961. leta. Bili smo priča zbiranja pred starim šolskim poslopjem, kjer je nekaj časa delovala nižja gimnazija, katero so dve leti ti učenci tudi obiskovali. Leta l959, ob reorganizaciji šol, so jo preimenovali v osemletko. Na srečanje so nas povabili organizatorji srečanja, to so bili: glavna organizatorica Ivica Stolnik iz Radenec, pomagali pa sta ji Lojzka Kolarič in Erna Koler. Imeli so veliko dela, saj so se njihovi sošolci raztepli po širnem svetu. Kot je bilo razbrati iz nagovora Ivice Stolnik, katerega je, zaradi njenega hripavega glasu, prebral nekdanji učenec Franc Mauko, je v njihovi generaciji prag OŠ Apače prestopilo 73 šolarjev, ki so bili razporejeni v dva razreda. Posebno zanimiv je del nagovora, ki ga je vredno omeniti: »Danes smo se zbrali po dolgih letih, da bi tukaj v Apačah obujali spomine na davne dni izpred več kot 50 let, ko smo sedeli najprej v tisti „zelo stari“ šoli, ki je ni več, pozneje pa v stavbi z rumeno fasado, kjer je pisalo NIŽJA GIMNAZIJA, a to je bil le ostanek napisa, saj so se venomer spreminjale tudi šolske zakonodaje, in je bila naša šola v letu 1959 preimenovana v osemletko.«
Njihova generacija je doživljala neprijetne trenutke, ki za otroke niso bili prijazni. Zgodilo se je, da so morali v 7. razredu vstati tisti, ki so obiskovali verouk. Ve se zakaj! Sošolce je nagovorila tudi Lojzka Kolarič, ki se je v svojem nagovoru dotaknila njihovega otroštva v času obiskovanja osnovne šole. Kot je dejala, so otroci hodili v šolo bosi in o kaki tolpi malici niso niti sanjali. Doma so morali prijeti za kmečka dela, naloge pa opravljati pri petrolejki.
Srečanje, kateremu se je pridružila edina njihova učiteljica Marija Čepin, je bilo nadvse prijetno, saj se mnogi niso videli celih 50 let. Od najdalj so prišli na srečanje Vinko Alfred Hostialek iz 1700 km oddaljenega Luksemburga in Robert Pircher iz 700 km oddaljenega Fridrihshafna v Nemčiji in Jožica Potočnik iz okolice Bodenskega jezera v Nemčiji. Ob tej priliki so zbrani učenci obiskali grobove tistih učencev, ki so pokopani na apaškem pokopališču. Ob koncu so se zbrali v Gostilni Zver v Apačah, kjer so ob glasbi muzikanta Braca iz Ljutomera tudi zaplesali. Razumljivo je, da so si imeli tudi veliko za povedati. Kajti spomin na mlada leta je ostal v njihovih srcih.