Torej v takšnih situacijah je v „igri“ predvsem stres, ki različno vpliva na vsakega posameznika. Psihologinja, mag. Jasna Vuradin Popović, prof. psihologije poudarja, da v vsakdanjem življenju laiki pretiravajo v uporabljanju besede stres, in da je to celovita reakcija, ki se kaže na intenziven način. „Ne smemo in ne moremo ga posplošiti z vsemi neprijetnimi situacijami. Vsakodnevne nevšečnosti nam povzročajo frustracijo (nelagodje in napetost) ob nezmožnosti zadovoljevanja različnih potreb. Nenehno kopičenje frustracij ali hude obremenitve pripeljejo do stresa. Radi posplošujemo in za vse, kar nam je neprijetno, pravimo, da smo pod stresom. Z raziskavami so ugotovili značilnosti, ki omogočajo, da človek lažje premaguje različne stresne situacije, oziroma se sooča s stresom. Lahko ga obravnavamo kot izziv, ne pa kot grožnjo.
To pomeni, da če določeno situacijo ali obremenitev doživljamo kot izziv, komaj čakamo, da izkažemo svoje sposobnosti (tekmovanja, pisanje raziskovalne naloge, govorni nastop). V glavnem velja kot izziv, saj situacija ne bo obremenjujoča, čeprav je pomembna, in bo prisotna določena stopnja treme. Če si pogledamo na primeru, v situaciji, kjer bi te nekdo gnal na Triglav, je to strašanski stres v primerjavi, da se sam odločiš, da boš dosegel vrh Triglava in je to zate izziv. Želiš se dokazati sam sebi in pred drugimi ter ob tem uživaš. Čeprav je pot enaka in vlagaš za to enak napor, oziroma občutek vlaganja napora je manjši, ko se za podvig odločimo sami“, prav ugledna psihologinja.
Naslednji je občutek kontrole nasproti občutku usode. Če situacijo sami kontroliramo, da je v glavnem izziv, bo občutek stresa manjši. „Občutek usode je tak, da nam nekdo drug uravnava situacijo, takrat se počuti človek nemočnega, in to štejemo za najhujši stres. Občutek stresa je v šoli manjši, če se dijak več uči in takrat ima večjo kontrolo nad situacijo. Kot pravi rek: Kako boš sejal, tako boš tudi kaj žel. Če se bolj vestno in odgovorno pripravlja, toliko bo občutek stresa manjši, ker bo vse v njegov rokah. Slednje pa bi lahko podali angažiranosti nasproti neangažiranosti. Če je učenec, dijak bolj dejaven, je občutek stresa zanj manjši.
Stresu se ne moremo izogniti. Mi se moramo pripravljati na soočanje s stresom s kar največjo dejavnostjo in čim večjo angažiranostjo, da so stresne situacije za nas manjše. Mi se tega lahko naučimo, saj so to veščine. Veščinam soočanja s stresom bi lahko pripisali določeno stopnjo dednih dejavnikov. Dednost nas oboroži z večjo čustveno stabilnostjo, vendar samo s svojo preddispozicijo“, prav mag. Jasna Vuradin Popović, prof. psihologije, ki tudi svetuje kako naj se vsak, ki se pripravlja na izpit, sooča s stresnimi situacijami.
„Poudarila bi, da je vsak izpit le eden od več izpitov, bodisi v življenju bodisi v šoli, in ga je potrebno umestiti v realne okvire, tudi če se zgodi neuspeh. Če se to zgodi pridnemu dijaku, bo to zanj ena majhna stopnička navzdol in pričakovati je, da bo izpit opravil ter se spet dvignil. Za tiste, ki pa so nepripravljeni, se tega zavedajo, da se bo to zgodilo, bodo morali sprejeti odgovornost. To je vendar povečana stopnja stresa, saj ima vsak izpit težnjo s točkami za vpis za nadaljnje šolanje. Starši radi dramatizirajo v negativno smer, tako da svojemu otroku dodatno povzročajo pritiske“, je še dejala psihologinja Vuradin Popović, ki na starše apelira, da če se otrok marljivo in vestno pripravlja, kar se pokaže na njegovem uspehu, naj mu to končno odgovornost prepustijo brez dodatnih pritiskov, torej na način pozitivnega spodbujanja...