Znano je, da je Ščavniška dolina od Spodnje Ščavnice pa do Sv. Jurija ob Ščavnici, bogata s slatinskimi izviri. V preteklosti je bilo veliko naravnih izvirov, kamor so bližnji in daljni prebivalci hodili po slatino. Poleti, v času vročine, so jo zajemali vsak dan. To pa zato, ker je sveža bolj »rezna«, tako so rekli, zato ker je v sveže natočeni slatini bilo več plina (CO2), ki daje slatini okus. Lokacijo slatine so ponavadi imenovali po bližnjem sosedu. Taki primeri so: Matjažova, Rožmanova in Leljakova slatina v Spodnji Ščavnici. Druge, ki so bile sredi travnikov, pa so imenovali po vaseh in zaselkih. Take so bile: Ihovska, Lokavska, Radvenska, Ivanjševska, Ujterska in znamenita Očeslavska Slatina. Mnogih teh izvirov ali kot ljudje rečejo, slatin, ne deluje več. V novejšem času pa so z raziskavami odkrili tudi nekaj slatinskih izvirov. Eden takih je tudi v ob cesti Stavešinci-Očeslavci, malo pred gasilskim domom, kar prikazuje slika, ki je lepo urejen. Škoda je le, da je izvir slatine zaprt in je ni mogoče natočiti. Naj omenimo, da se nedaleč od omenjene slatine, tudi ob tej cesti, naphajo tako imenovane »mofete«, iz katerih »bruha« iz zemlje plin in so posebnost tega slatinskega področja. V bližnjem gozdu, ki mu pravijo Amerika, pa je izvir slatine, za katero so se zanimali, zaradi karbona v slatini, tudi tuji strokovnjaki. Tej slatini pravijo Žlabrova slatina ali Slepica. Slatina vsebuje veliko plina, zato so jo bližnji prebivalci, tako so nam povedali, uporabljali pri peki koruznega, ajdovega, pšeničnega močnika in palačink. Zaradi velike količine plina, ki se pojavljajo nad izvirom, od tega plina so umirale omamljene ptice, ki so se prihajale odžejat. Umiranje ptic so preprečili tako, da so izvir pokrili. Ta izvir si je vredno ogledati. Do njega je najlažje priti iz Stavešinskega vrha, pri Ferenčevem križu, koder pelje ceste pa gozdu do izvira v dolini.