Te dni je lep življenjski jubilej, 90. rojstni dan obeležila Ivana Klobasa, ki jo mnogi kličejo kar Hanika. Ob jubileju so jo med drugimi, na domu v Policah, kjer živi s sinom Karlom in vnukom Dragom, obiskali predstavniki Združenja borcev za vrednote NOB - Krajevne organizacije Gornja Radgona (predsednica Mira Skok Korošec, ter: Miha Strah, Feliks Kurbus, Irena Zemljič, Terezija Pučko, Helena Zupančič in Nada Irgolič). Ivana se je obiska zelo razveselila, kajti to je bilo srečanje s tovariši iz organizacije ZB Borcev Gornja Radgona. Za prijetno vzdušje je z igranjem na harmoniko poskrbela kar predsednica Mira, ki je zaigrala nekaj borbenih pa tudi ljudskih pesmi. Ker so bile pesmi vsem znane, so jih družno zapeli, z njimi pa tudi slavljenka. S člani delegacije si je izmenjala veliko besed. Beseda je tekla ob bogato obloženi mizi in ob žlahtni vinski kapljici, vmes pa je slavljenka predstavila tudi svojo življenjsko zgodbo.

Tako smo izvedeli, da se je Ivana rodila leta 1926, v Policah 96, med štirimi otroci v družini Rožman, izmed vseh je danes živa le še ona. Posestniška družina Rožman je z voli obdelovala 12 ha zemlje. Od leta 1950 Ivana živi v hiši, v Policah, katero je podedovala po svojem očetu. Tu si je leta 1954 z Karlekom Klobasa ustvarila družino v kateri sta se rodila sinova Karlek in Franček, ki sta jo razveselila s tremi vnuki Tanjo, Natašo in Karlom (Drago), ki z očetom živi pri babici. Z možem sta si, leta 1974, ob stari hiši začela graditi novo hišo, v kateti sedaj živi. Ima tudi štiri pravnuke. Ivanka izhaja iz znane družine Rožman, ki je sodelovala v partizanskem gibanju. Je sestra žrtve 2. svetovne vojne Marije Rožman, ki so jo zverinsko ubili Kozaki.

Zaradi sodelovanja s partizani, je bila tudi njena družina, ki je bila izdana od ovaduhov, odpeljana v zapore. Mati Marija in Ivana, sta bili zaprti v Mariboru, očeta Karla pa so odpeljali v Dachau, kjer je zaradi tifusa umrl. Iz Gornje Radgone so jih Kozaki z vlakom, ki je pripeljal zapornike iz Ljutomera, prek Avstrije, bilo 20. februarja 1944. leta, odpeljali v mariborske zapore. Njenega bodočega moža so zaprli, ker ni hotel v nemško vojsko. Nekaj časa se je skrival. Ker je bil izdan so ga žandarji odpeljali v zapore v Maribor, nato pa odpeljali v Gradec, kjer je bil na prisilnem delu. Delal je kot hlapec na kmetiji, ki so jo vodile tri ženske. Ko je dobil dopust se ni več vrnil, pač pa se je priključil partizanom, kjer je dočakal konec vojne. Po vojni je bil nekaj časa miličnik v Negovi. Ker ni hotel v partijo je bil odpuščen, ter se nato posvetil delu na zemlji. Ivana je srečna, da si je sin Karlek doma ustvaril družino, in ji je sedaj, kot vdovec, v veliko pomoč. Kot je povedala, ji veliko veselja pripravi tudi vnuk Karel, ki sedaj skrbi za obdelavo posesti. Čeprav je zaposlen v Arcontu, s svojim očetom skrbi, da je zemlja obdelana. Oba sin in vnuk, pa sta ji tudi v pomoč, ko potrebuje kak prevoz do zdravnika ali drugih opravkih. Do nedavnega je še skrbela za gospodinjstvo, ki ga odslej vodi sin Karlek. Čas si krajša z gledanjem televizije, rada pa tudi bere.

Sicer pa, dan pred omenjenim obiskom članov borčevske organizacije, jo je obiskala tudi delegacija KO Rdečega križa, v kateri so bili: predsednik KO RK Črešnjevci-Zbigovci, Janko Auguštin, sekretarka in tajnica OZ RK Gornja Radgona, Katja Makovec in Sabina Srt ter prostovoljka Suzana Vake. Že pred tem jo je obiskala tudi delegacija Medobčinskega društva invalidov Gornja Radgona, pod vodstvom predsednice Pododbora MDI Gornja Radgona Hedvika Weingerl.