Udeleženci „Odprava Malavi 2010“ zadovoljni, da so lahko pomagali ljudem v eni najmanj razvitih držav na svetu; Operacije na živo - en zdravnik na 40.000 ljudi; Vsak osmi otrok ne dočaka pet let starosti; Za darilo: koruza, kokoš, koza... Štirje študenti z Medicinske fakultete v Mariboru (prva generacija sploh), navdušeni nad pomočjo, ki jo v Afriki nudijo odprave z ljubljanske medicinske fakultete, so tudi sami želeli pomagati najbolj revnim in tistim, ki zdravstvene pomoči ne dobijo. Zato so že lani poleti začeli z organizacijo odprave, ki so jo sestavljali: Tamara Elbl (Sv. Jurij ob Ščavnici), Blaž Jelenko (Zreče), Maja Mlinarič (Središče ob Dravi) in Tilen Zamuda (Gornja Radgona). Pridružil se jim je tudi študent Fakultete za zdravstvene vede, Marko Plateis (Sladki Vrh). In padla je odločitev, da bodo šli v državo Malavi na jugovzhodu Afrike. Najprej so s pomočjo prejšnje odprave iz leta 2007, v kateri je mimogrede bila tudi Majina sestra Mojca, navezali stike s slovenskim misijonarjem jezuitom Stankom Rozmanom, ki v Malaviju deluje že osem let. Konec tedna pa so svoje vtise iz Afrike predstavili prepolni dvorani poslušalcev v Kulturnem domu v Gornji Radgoni.
„Takšna medicinska humanitarna odprava pa zahteva ogromno sredstev, zato smo s pomočjo naših prijateljev vzpostavili internetno stran in oblikovali zloženko za sponzorje. Ves čas smo obiskovali klinične vaje v bolnišnici in študirali, zraven pa smo trkali na vrata za finančno pomoč. Zaradi krize so nam najbolj pomagali manjši podjetniki, ki jih osebno poznamo, tudi nekateri drugi, izkazalo pa se je, da največ dajo tisti, ki imajo najmanj – navadni ljudje, znanci, sorodniki, ki nas poznajo… Nato pa: Cepljenja za nas, organizacija letalskega prevoza za 400 kilogramov medicinskega tovora in dodatno izobraževanje so zaznamovali zadnje mesece pred odhodom. In 25. julija smo odpotovali v Malavi, kot prva medicinska humanitarna odprava nove Medicinske fakultete v Mariboru“, nam je razlagal mladi bodoči zdravnik Tilen Zamuda.
Toplo srce Afrike Malavi je sicer majhna države v Afriki, približno šestkrat večja od Slovenije, ima pa sedemkrat več prebivalcev - 14 milijonov. Država je med najrevnejšimi na svetu z 800$ BDP na prebivalca (Slovenija 28.000$), nimajo dragocenih diamantov, bakra ali nafte kot sosednje države. Ob revščini državo pesti še prezadolženost, korupcija, najhuje pa strahotno naraščanje prebivalstva in predvsem katastrofalno zdravstveno stanje. „V prestolnici Lilongwe smo preživeli prva dva tedna v javni bolnišnici ob uvajanju v afriško medicino. Kar prvi dan sem doživel, kako so pripeljali človeka, zabodenega v vrat in ga vpričo mene brez anestezije začeli šivati. Pogoji so bili dosti slabši, kot pri nas – pomočnika sta držala roke nesrečnika na mizo, da ni z njimi preveč opletal, kirurg pa je šival, v škornjih in rokavicah, ki se večkrat uporabljajo. Sredstvo proti bolečinam je razkošje, ki si ga privoščijo včasih le na začetku operacije in v majhnih količinah“, pravi Tilen, ki je s prijateljem Markom vsak dan na otroškem sprejemnem oddelku videl nekaj smrti zaradi malarije, ker so bili starši z otrokom prepozni.
Po drugi strani je Maja spremljala bolnike, ki so zaradi pomanjkanja prostora ležali zunaj na balkonih tudi ponoči pri 5°C, pokriti samo z odejo. Tamara je videvala ženske z ginekološkimi raki, ki so bili že neozdravljivi in jih pri nas praktično ne vidimo več. Blaž je pomagal kirurgom, kjer se je vse delalo tako na hitro in v takih pogojih, da bi pri nas oddelek najverjetneje kar zaprli. Večina zdravnikov v državi je tujcev, preostalo medicinsko osebje pa sestavljajo medicinske sestre in clinical officerji, zdravstveniki s štiriletno šolo. Ti tudi opravljajo vse delo kot zdravniki. Zgovoren je tudi podatek, da je v Sloveniji en zdravnik na 400 ljudi, v Malaviju pa na 40.000, na koncu leta pa v bolnišnicah kar zmanjka nekaterih zdravil.
PAO – boj proti kugi modernega sveta, AIDS-u „Sredi avgusta smo se iz prestolnice preselili v mestece Kasungu, na misijon patra Stanka, dobrodušnega in zelo požrtvovalnega človeka. Pater Stanko skrbi za župnijo, veliko za petino Slovenije. Septembra je odprl prenovljeno osnovno šolo, ki je namenjena najrevnejšim otrokom. V tej šoli je 60 otrok na razred, vsi pa imajo klopi v lepih svetlih razredih s streho nad glavo. V večini javnih šol marsikdaj razredi nimajo niti strehe, niti oken, niti klopi, v njih pa se drenja tudi do 300 otrok. Pater Stanko plačuje šolnine s pomočjo dobrotnikov tudi 400 sirotam. Večina izmed teh je starše izgubila zaradi AIDS-a. Prav okoli bolnikov z AIDS-em pa se vrti tudi osrednja skrb patra Stanka, program PAO (patients and orphans). Ta program je namenjen sirotam in bolnikom z AIDS-em. V sklopu tega programa ekipa sodelavcev nudi zdravstveno pomoč bolnikom, nad katerimi so v bolnišnicah dvignili roke in jih poslali domov. Te ljudi ekipa obiskuje na domu in jim z izkazano skrbjo in pomočjo poskuša vrniti voljo do življenja, voljo do borbe za svoje zdravje, voljo do dela. Ob tem jim nudijo tudi prehransko podporo z darovanimi konzervami in koruzo, hkrati pa tudi duhovno oskrbo. Nekateri AIDS bolniki so se ob tej pobudi uspeli organizirati, začeli vrtnariti in presežke zelenjave prodajati na lokalni tržnici, z dobičkom pa skrbijo za sirote, ki so jih vzeli k sebi. Njihove zgodbe so tudi nas ganile do srca, saj so sami revni in bolni, a so s spodbudo ustvarili novo priložnost zase in za zapuščene otroke“, razlaga 25 - letni fant iz Plitvičkega Vrha pri Gornji Radgoni.
Živahen vsakdan Delo odprave je pomenilo razširitev programa PAO. Vsak dan so se s terenskim vozilom, ki jim ga je posodil Stanko, odpeljali na eno izmed sedmih podružnic župnije, ki so bile oddaljene od 15 do 40 km od bivališča, Kasunga. „Poti so slabe, polne lukenj in peska, za domačine pa je razdalja brez možnosti prevoza do mesta prevelika, da bi lahko prišli v bolnišnico. Zato so nas vsak dan pred vrati pričakale množice ljudi. V cerkvici ali skladišču, ki nam ga je odstopil lokalni učitelj, smo si uredili zasilno ambulanto, na majhnem prostoru in v veliki vročini. Ljudje so pritiskali na vrata, nekateri resno bolni, nekateri pa zato, da bi jih pregledal ali se jih dotaknil beli človek. Pri prevajanju in organizaciji so nam pomagali lokalni prostovoljci in trije redni člani ekipe PAO. Naša prva skrb je bila namenjena otrokom, najbolj ranljivi skupini bolnikov, med katerimi smo najprej poiskali tiste najbolj bolne z vročino. V Malaviju vsak osmi otrok ne dočaka petega leta starosti, umrejo pa večinoma zaradi bolezni, ki se jih uspešno zdravi z zdravili – malarija, pljučnice in driske. Tudi mi smo imeli ogromno takšnih malčkov, najbolj pa smo bili veseli, ko je otroku, ki je imel čez 40°C vročine, včasih že nezavesten, bilo čez ure ali dve bolje, ko smo mu dali injekcijo potrebnega zdravila, potem pa še zdravila za domov. Takšnih malih bolnikov je bilo vsak dan nekaj. Zraven teh smo največje uspehe dosegali še pri tistih, ki se jim je v sluhovodu naredil čep iz ušesnega masla. Neko deklico so zaradi tega celo izključili iz šole, ker ni več slišala. Z za naše razmere enostavnim spiranjem ušesa smo rešili težavo in poželi veliko navdušenje, nek možakar pa si je čepek odnesel kar domov za spomin“, pravi Tilen.
Marsikdaj so člani odprave bili brez moči, ko so jim prinesli otroke, okužene z AIDS, s pridruženimi pljučnicami ali driskami. Dali so jim potreben antibiotik, vendar se je babica (mama je že umrla) naslednjič spet vrnila z otrokom, ki mu ni bilo bolje. Ob tem so se zavedali, da takšnemu malčku ne ostane dosti več kot kakšno leto življenja ali pa še to ne. „Podobno nemočni smo bili včasih pri odraslih z AIDS, kjer smo blažili bolečine in močne stranske učinke zdravil proti razmnoževanju virusa HIV. Med našimi bolniki in prevajalci je bila po naših ocenah vsaj tretjina HIV pozitivnih“, žalostno razlaga naš sogovornik, ki dodaja, da ji jih bolniki pogosto presenečali s svojimi zgodbami. „Nejeverni smo po mnogih izpraševanjih odkrili, da je bela snov, ki smo jo pogosto našli na ranah, pravzaprav zobna pasta Colgate, ki so jo uporabljali za celjenje ran. Ob tem so uporabljali tudi svinjski kostni mozeg in kremo za čevlje. Neka mama je otročku namesto kapljic za oči, ko je slednjih zmanjkalo, v oči kapljala kar svoje mleko. Mnogo kožnih bolezni, ki smo jih videli, je povezanih s slabo higieno. Starši so na naše pozive, naj umivajo otrokom glave in telo, dejali: »Voda je za pitje in kuhanje!« V treh mesecih nam je postalo jasno, zakaj takšen odgovor. Če mora ženska vsak dan hoditi z vedrom večkrat do oddaljenega vodnjaka na koncu vasi, potem se voda porabi za pametnejše stvari kot umivanje. Domačini so še vedno zelo odvisni od dežja in poljedelstva. Dež, ki si ga želijo, jih s poplavami včasih za nekaj tednov odreže od sveta in oskrbe. Zaloge hrane poidejo in več dni ne jedo ničesar. Pa tudi drugače je prehrana enolična, vsak dan enaka koruzna polenta »nsima« z zelenjavno prikuho »ndivo«“.
Elektriko ima le 8 % vseh ljudi v državi, večina prebivalstva živi po vaseh, kjer je izobrazba slabo dostopna, možnosti zaslužka pa ni. Obdelujejo svoje malo polje, nekateri prodajajo presežek zelenjave na tržnici v mestu in dobijo za to minimalno plačilo, največ kakšnih 50 evrov. Tudi plače zaposlenih so večinoma na tej ravni. Ljudje živijo iz dneva v dan. Vendar pa so odprti in prijazni, radi imajo glasbo in ples. „Na začetku so nas prisrčno sprejeli s krepkim stiskom roke, na koncu pa se je z nami pri zadnji maši rokovalo kar 700 ljudi. Nekateri so se nam zahvalili za pomoč tudi tako, da so nam podarili svoje pridelke – arašide, koruzo, pa tudi kakšno kokoš in celo kozo. Mi sami smo na misijonu v našem stanovanju imeli za večino Malavijcev nepredstavljive dobrine – elektriko in vodo iz pipe, v kuhinji pa hladilnik in štedilnik. Zvečer so vsak dan zaradi državnih varčevalnih ukrepov ravno ob nastopu teme in naraščajoče lakote izklopili elektriko za dve uri. Na začetku težava, kasneje pa smo se naučili skuhati večerjo prej in brati knjigo ob sveči. Učili smo se potrpežljivosti in prilagodljivosti, saj smo drug z drugim preživeli ves čas treh mesecev. Malavijci pa so nas učili skromnosti, dobrovoljnosti in pristnega veselja ob pomanjkanju materialnih dobrin“, razlaga Tilen, ki je ponosen, da so lahko pomagali.
„Nekateri pravijo, da je takšno delo kapljica v morje. Drugi pravijo, da imamo belo Afriko doma – dovolj bolnikov in revnih doma. Vse to je res. Vendar pa smo vse to delali v prepričanju, da pomagamo ljudem, ki so najbolj potrebni pomoči. Da gremo tja, kamor drugi ne gredo. In česar sami ne bomo storili, ne bo nihče drug. In za konec naš znani slogan: Vsi za dobro, Dobro za vse“, je še dejal naš sogovornik, ki je zahvalil vsem dobrotnikom za finančno, materialno in duhovno pomoč ter za izkazano zaupanje v njih in njihovo delo.