Gotovo so redki pari, ki jim je usojeno, da bi v zakonu preživeli kar 65 let. In prav to sta dočakala Paula in Matija Klemenčič iz Hrastje Mote, tik ob cesti Radenci – Križevci pri Ljutomeru, ki sta se podobno kot pred 65 leti, s kočijo odpeljala proti cerkvi. Še vedno čila zakonca sta se za srečen zakon, v cerkvi sv. Magdalene na Kapeli, ob posebni sveti maši zahvalila Bogu, da ju je 65 let ohranil v skupnem zakonskem življenju ter zdravju in zadovoljstvu. Zahvalno mašo in diamantni poročni obred je sicer opravil domači župnik Frančišek Horvat, cerkveno slavje pa je s petjem popestril župnijski pevski zbor. Civilni obred je v poročni dvorani Špitala v Gornji Radgoni, ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil nekdanji župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Slana. Vesela druščina se je po opravljenih obredih diamantne poroke odpravila v Gostilno Gaj v Murski Soboti, kjer se je slavje odvijalo v veselem razpoloženju. Tukaj so do polnoči proslavljali diamantno poroko, po polnoči pa so dodali praznovanje rojstnega dneva ženina Matije, ki je tik pred kulturnim dnevom praznoval še svoj 88. rojstni dan.

Paula, ki se je rodila leta 1929 na bližnjem Račkem Vrhu, je sicer nekaj časa delala kot točajka, po poroki pa se je posvetila gospodinjstvu in vzgoji otrok, občasno pa je pomagala možu v krojaški delavnici. Matija, ki se je rodil leto prej (1928) v Hrastje Moti, kjer se je pri krojaču Jožetu Rihtariču tudi izučil za krojača. Kot krojaški obrtnik je v delavnici zaposloval po pet pomočnikov in izučil 13 vajencev, ki so postali krojaški pomočniki. Nazadnje je bil zaposlen kot varnostnik na Mariborskem letališču, kjer je dočakal pokoj. Tudi danes ne more brez krojaškega dela, saj si z drobnimi krojaški deli zapolni upokojenski prosti čas. Oba pa si krajšata prosti čas tudi z branjem priljubljenih časopisov, posebno Slovenskih novic in lokalnega Prepiha. V zakonu so se jima rodili trije otroci, sinova Slavko in Feliks ter hčerka Silvestra. Razveseljujejo jo vnuki Eva, Mitja in Črtomir, ter pravnuka Matic in Matevž.

Zakonca Klemenčič živita v 230 let stari obnovljeni hiši, ki sta jo podedovala po Paulini sestri Otiliji. Ob obisku na njunem domu, smo na steni opazili sliko, ki jo je z vodenimi barvicami naslikal nemški vojak, ki se je pod sliko podpisal z bedami: »Soldat Han Hevicke 18. april 1941«. Slika prikazuje nizko »cimprano« s slamo krito hišo, ki je bila poleti 1941 obnovljena in pokrita z opeko. Kot sta povedala, sta na sliko zelo ponosna, saj je to edini dokument, ki prikazuje domačijo v prvotni obliki. Srečna sta, da imata na jesen življenja svoj dom sredi zelenja, in da so s ceste izginili tovornjaki, ki so odšli na bližnjo pomursko avtocesto. Tovornjaki so nekoč njuno 230 let staro hišo stresali, njima pa parali živce. Na vprašanje o recept dolgega in srečnega zakonskega življenja pa soglasno povesta: »Življenje v dvoje je lepo, zato ga je treba negovati. Gotovo je naju ohranila v zakonu ljubezen, spoštovanje drug drugega, otroci, ki so božji dar, ter tudi odpuščanje drug drugemu. Morebitna zamera se mora hitro pozabiti.«

Iz poroke izpred 65 let je zanimivo zapisati, pripetljaj ob odhodu k cerkveni poroki. O tem nam je nevesta Paula povedala: »Pred 65 leti je bila navada, da bodoči ženin in nevesta nista smela skupaj živeti. Prvič sta se lahko »zbližala« šele pred oltarjem v cerkvi. Tako sva se tudi midva v cerkev odpeljala vsak na svojem »bagerlu«, zapravljivčku. V sprevodu so bile trije bagerli, v enem se je peljal ženin, v drugem jaz kot nevesta, v tretjem pa muzikanti. Za nami so se na lojtrnih vozovih peljali svatje. Pot do cerkve je vodila po 4 km dolgi blatni kolovozni cesti. Ko se je svatovski sprevod pripeljal do Husjakovega brega, so se konji z bagrlom, v katerem sem bila jaz kot nevesta, ustavili in se niso premaknili za nobeno ceno. Voznik je obrnil konje in skušal brez neveste peljati do cerkve. Toda konji tudi takrat niso prestopili tiste točke, zato se je z njimi vrnil v hlev, na poroko pa prišel peš. Nikoli nismo izvedeli zakaj so se na tem mestu konji ustavili. Pot k poroki sem nadaljevala tako, da sem presedla na bagerl k ženinu in bila tako deležna združenja z bodočim možem še preden sem stopila pred oltar. Mogoče pa je zakon ravno zaradi tega tako dolgo obstal!?«